
Od Črtice do Čiste jebe
Legendarna zasedba Mi2 bo v soboto, 2. aprila, zatresla športno dvorano Trata v Škofji Loki. Temperaturo bosta dvigovali tudi skupini Flirrt ter domača The Wet, o dosedanji poti zasedbe ter trenutni glasbeno-družbeni situaciji pa smo povprašali glasbenika Jerneja 'Dimka' Dirnbeka, ki poleg Toneta Kregarja - Tonča že dve desetletji predstavlja gonilno silo benda Mi2.
Kako člani skupine doživljate prehojeno več kot dvajsetletno glasbeno pot – od začetkov, vmesnih transformacij zasedbe, pa do danes, ko ste po sedmih albumih in neštetih koncertih v vrhu – tako po kakovosti kot prepoznavnosti oz. poslušanosti – domače popularne rokovske scene? Katere 'prelomnice' so vas – in posledično tudi celotno glasbeno sceno – zaznamovale?
»Nedvomno smo na točki, ko si lahko rečemo, da se je lepo spominjati minulih časov, saj je bila ta dvajsetletna pot izredno zabavna, pestra, plodovita, ne nazadnje pa je tudi ves čas vodila rahlo navzgor. Naš bend je dokaj hitro in brez hujših posledic prebolel vse otroške bolezni, našel samega sebe in konsolidiral zasedbo. Gotovo so nam šle na roko tudi razmere na takratni medijski sceni – na raznih televizijah in radijih je bila no voljo kopica oddaj, v katerih smo lahko kot novinci predstavili svoje stvaritve, o nas so pisali različni tiskani mediji in podobno. Težje je bilo s koncerti, saj koncertnih prizorišč skoraj ni bilo, zato smo si te večinoma morali organizirati sami, in to praviloma na lasten strošek. Potem pa je prišel naš tretji studijski album in na njem skladbe Pojdi z menoj v toplice, Pa si šla, Oda gudeki, Najrajši s'n pa s teboj pil in skupina je postala v širši javnosti prepoznana kot pristna rokovska zasedba z repertoarjem, ki obiskovalcev koncertov ne pusti ravnodušnih.«
Vsi vaši albumi predstavljajo tako rekoč idealno ravnovesje med osebnoizpovednimi pesmimi ter družbenokritičnimi songi – mnoge pa v sebi združujejo oboje, kot npr. z zadnjega albuma briljantna Visoka pesem. Kakšen je vaš recept za to?
»Hja, nikoli nismo bežali pred realnostjo in se zatekali v varno področje izključno ljubezenske tematike. Taki smo v bendu tudi sicer – dosti več kot o sedanjih in minulih ljubeznih se pogovarjamo o svetu, ki nas obdaja, in o prigodah nas kot posameznikov v njem, zato je povsem normalno, da se ta tematika znajde tudi v naših besedilih. Sploh na prejšnjih, mlajših albumih pa smo skoz določene pesmi izražali tudi naš revolt nad razmerami v družbi, ki smo se jim lahko vsaj na tak način postavili po robu.«
Zadnja, izrazito konceptualna plošča Čista jeba, ki je – upravičeno – podrla vse prodajne rekorde, že s svojim samoironičnim naslovom ujame trpko realnost družbenega stanja sodobne družbe. Verjamete, da je danes, ko so 'Heroji srednjega razreda' le še spomin neke minule dobe, še možna – tako družbena kot glasbena – revolucija?
»V nekem trenutku, po tistem, ko so Islandci rekli 'NE' tujemu kapitalu in so se pri nas zgodila velika zborovanja ljudi, nezadovoljnih z razmerami v državi, sem dejansko verjel, da bi kaj takega lahko bilo mogoče. Upal sem, da bodo evropski intelektualci ob pomoči antiglobalistov in drugih angažiranih skupin zaslutili priložnost in prihiteli v podporo Sloveniji, kjer bi bilo – zaradi naše majhnosti – mogoče spraviti skupaj dovolj veliko kritično maso, da bi dosegla spremembe, le-te pa bi se potem lahko razširile tudi drugod. Seveda sem bil naiven in se ni zgodilo nič. Zato zdaj v kaj takega ne verjamem več, vsaj dokler se razmere ali pa miselnost ljudi ne bodo korenito spremenili. Podobno je z glasbo.«
Kaj pripravljate za tokratni koncert na Trati? Se publika lahko nadeja kakšnega, glasbenega ali drugačnega, presenečenja?
»Ne glede na to, da vsak svoj koncert vzamemo resno, nam ta vendarle pomeni nekaj več, saj ga občutimo kot neke vrste dolg do vseh tistih, ki jim decembra ni uspelo priti v razprodano tivolsko Halo. Lahko povem, da bomo dali vse od sebe in da lahko pričakujete vse prej kot dolgočasen program. Več pa preverite v živo!«