Vladavina interesnih skupin

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. marec 2016 / 16:28

Ena prvih lekcij, ki sem jih dobil na začetkih novinarstva, je bila v zvezi s poročanjem o referendumih. V bivšem sistemu je oblast nekajkrat dela, za katera bi sicer morala poskrbeti država, enostavno naložila državljanom in jih nato financirala z njihovim »samoprispevkom«. Tako so se gradile ceste, šole, napeljevali telefoni in podobno. Preden pa so državljanom sredstva začeli trgati od plač, jih je bilo vsaj formalno treba vprašati, če se s tem strinjajo. Stvar je bila precej podobna nekdanjim volitvam, kjer smo na volišču morali obkrožiti deset od desetih predlaganih kandidatov. Nobene alternative ni bilo. In seveda so predlagani vedno zmagali. Pri referendumu pa je bilo vendarle malce drugače. Tam je bilo mogoče odgovoriti tudi, da se s predlogom ne strinjaš. To je bilo sicer precej tvegano dejanje, saj so oblastniki za večino takšnih nasprotnikov hitro izvedeli in jih nato postavili na črne liste, ampak se je vseeno dalo. Zato se je včasih zgodilo, da je kakšen referendum tudi »padel«. Ob takih dogodkih so se namreč v medijih pojavili naslovi, kot recimo Referendum za cesto ni uspel. Potem pa me je eden od starejših kolegov podučil: »To ni res. Vsak referendum uspe, če se ga le udeleži zadostno število volivcev. Samo njegov rezultat ni tak, kot je oblast pričakovala.«

Inštitucija referenduma se je ohranila tudi v novem sistemu. Celo okrepila se je, saj je postala ena temeljnih pravic državljanov. Tako je povsod po svetu, kjer vlada demokracija. Spomnimo se, kako so se k referendumu zatekli Grki, ko jih je lani Evropa s svojimi zahtevami stisnila v kot. Temeljni problem tega neposrednega odločanja pa je, da ni poceni. Ampak tako je s celotno demokracijo. Demokracija načeloma ni poceni. Veliko cenejše in učinkovitejše od nje so diktature, kjer oblastniki množici pod sabo le narekujejo izvajanje svojih odločitev in imajo nato za nespoštovanje ukazov pripravljene zelo drastične kazni. V času Pinochetove diktature je bil recimo Čile med najbolj razvitimi državami Latinske Amerike. Samo s spoštovanjem človekovih pravic je bila čista katastrofa.

Tako kot nekoč v Jugoslaviji imamo z referendumi težave tudi v samostojni Sloveniji. Zaradi njih smo pred časom sicer malo spremenili pravila, saj je zdaj na referendumu vendarle pomembna tudi volilna udeležba, vendar je v sami instituciji še vedno precej lukenj, ki jih nekateri znajo spretno izkoristiti. V zadnjem času to počnejo člani civilne iniciative iz Apač, ki so se odločili, da bodo s pomočjo referendumov ustavili prav vse zakone, dokler ne bodo uslišane njihove zahteve v zvezi s plačevanjem dohodnine v Sloveniji. Zaradi tega so tudi ustanovili Sindikat delavcev migrantov Slovenije in s tem v odnosu do vlade dobili še močnejše orožje. S svojim početjem v bistvu samo še potrjujejo tezo, da je obdobje klasične politike dokončno mrtvo. Nekoč smo imeli eno politiko proti prepovedani opoziciji, z zamenjavo sistema smo imeli nekaj časa politiko levice in desnice, zdaj pa politiko izvajajo le še interesne skupine.