Radovljiška planina na Jelovici
Planšarska koča (1)
Jelovica je kompleks gozdov, ki se razprostira od Soteske, ki kot ozka dolina na zahodu predstavlja vrata v Bohinjski kot ter razdvaja Jelovico od gozdnega masiva Pokljuke pa do Jamnika, kjer je na nadmorski višini 831 m cerkvica sv. Primoža in Felicijana, ter Dražgoš na južnem delu. Pravijo, da je Jelovica tudi široka toliko, kot je dolga. Gozdovi Jelovice že od davno skrivajo v sebi tudi travnata področja, na katerih so prebivalci Gorenjske zasnovali zaradi potreb planine za pašo živine. Najbolj znane planine, med katerimi se nekatere še danes uporabljajo, so bile Ribenska, Radovljiška, Vodiška, Mošenjska, Lipniška, Selška, planina Pečana, Ribčeva, Oblakova, Vršana, Talež, planina Kališnik, Tamar in Prihod. Morda sem še katero spregledal.
Prav Radovljiška planina na nadmorski višini 1310 m je tista, o kateri želim bralcem predstaviti nekaj, najbrž širšemu krogu občanov neznanih, dogodivščin iz leta 1946. Z dogodki so tesno povezani prav Predtržani, ki so bili v njih tudi udeleženi. Planina je od Predtrga in Radovljice oddaljena dobre tri ure hoda.
Da je v slogi in sodelovanju ljudi moč, ki uresniči še tako zahtevne želje in cilje, so bili že pred sedemdesetimi leti prepričani tudi občani Predtrga. Predtrg je staro predmestje Radovljice in je danes del radovljiške občine. Če se ozremo v zgodovino, ugotovimo, da je bil Predtrg v obdobju od leta1854 pa do leta 1933 tudi samostojna občina z lastnim županom – pravzaprav župani, saj jih je samo v obdobju od leta 1900 dalje znanih kar sedem.* Občani Predtrga so bili večinoma kmetje z za takrat veliko orne zemlje in z večjim številom glav živine v hlevih ali pa so bili mali posestniki bajtarji z malo zemlje v posesti in z dvema ali največ tremi glavami živine. Vsi ti so poleg kmečkega dela – kmetovanja na zemlji za preživetje – poznali ali bili izučeni raznih rokodelskih poklicev, s katerimi so si dodatno služili kruh. Med njimi je bilo največ tesarjev in zidarjev. To sta bila osnovna poklica, ki sta zagotavljala, da so se gradile hiše, domačije in gospodarski ter drugi objekti.
Prav ti poklicno-obrtni strokovnjaki so bili poroki, da so se vzdrževali tudi zgodovinsko pomembni cerkveni objekti (cerkev, župnišče, kaplanija itd). Večino vzdrževalnih del so izvajali – poleg drugih – prav Predtržani.
Ti isti Predtržani in njihovi družinski člani so bili v občini aktivni tudi na kulturnem področju. Veliko je bilo med njimi pevcev v pevskih zborih ter na koru v cerkvi, sodelovali so kot igralci v dramskih predstavah in organizirali različna slavja v času občinskih, krajevnih in krščanskih praznikov. Prav o teh Predtržanih in njihovem podvigu govori naslednji sestavek, ki ga kot avtor, ko sem kot mlad fantič osebno spremljal ta dogajanja, želim opisati in s tem zabeležiti, da ne gre v pozabo, da ostane kot dogodek znan tudi zanamcem, mlajši generaciji svojcev in vsem tistim, ki o svojem rodnem kraju želijo vedeti kaj iz preteklosti. Ne nazadnje so bili vsi udeleženi Predtržani znani tudi v širšem okolju radovljiške pokrajine in izven njenih meja.
* Podatek v DAR