
Iz dnevnika vojaka prve vojne
V Adergasu so se prejšnjo soboto ob zapisih domačina Jožefa Grilca - Tratarjevega spomnili vojakov prve svetovne vojne ter ob besedi, sliki in pesmi spoznavali nesmiselno vojno trpljenje.
Adergas – V kulturni dvorani v Adergasu je bil prejšnjo soboto večer spomina na vojake prve svetovne vojne, ki so ga v KUD Pod lipo poimenovali Oblaki so rdeči. Kot pravi glavna pobudnica prireditve Angela Maček, se o prvi svetovni vojni vse do njene stoletnice ni veliko govorilo, večina pozornosti je bila na drugi svetovni vojni, pa čeprav je prva terjala življenja 23 domačinov iz Adergasa, Velesovega in Police. Še bolj pa so jo k pripravi prireditve spodbudili zapisi vaščana Jožefa Grilca - Tratarjevega, ki je vsa štiri leta vojskovanja pisal dnevnik, ki se je skoraj v celoti ohranil do danes. Na sobotni prireditvi so prebirali njegove zapise, nesmiselno vojno trpljenje pa so navzoči spoznavali tudi ob fotografijah in pesmih, povezanih s prvo svetovno vojno.
Zapisi Jožefa Grilca segajo v julij 1914, ko so se pojavili plakati, da morajo moški do 42. leta starosti v 24 urah v vojsko. Pri 31 letih je doma pustil ženo in petletnega sina. »Najprej opisuje pot z vlakom v Celovec, kako so šli naprej v Galicijo, pa na rusko fronto, kako so prišli do Karpatov, nato spet nazaj na Sočo, znova na rusko stran, pa spet na soško fronto na naslednje ofenzive. Potem je bil leta 1918 ranjen, iz Celovca so ga prelepljali v Šentvid nad Ljubljano. Bolnišnica mu ni bila všeč, ker je bila preveč snažna, saj so bili navajeni, da se tudi po 60 dni niso umili. Čeprav je upal, da bo lahko šel kaj domov, je moral takoj nazaj na Sočo. Vrnitev domov ni opisana, saj nekaj zadnjih listov manjka, verjetno so jih med igro strgali otroci,« je njegovo pot strnila Mačkova.
Dnevnik z zapisi, ki ga hrani Muzej novejše zgodovine, razkriva marsikaj. Grilc med drugim opisuje, kako ni bil pripravljen streljati, pa čeprav so jih denimo na soški fronti Italijani obstreljevali od vseh strani, oz. se je za to odločil šele na razdalji stotih korakov, ko mu v strahu za svoje življenje ni ostalo drugega. Prehrana je bila seveda skromna, meso je bilo kot vrabčevo stegno, piše. In tudi, kako je spal v snegu, pokrit z deko, zamrznjeno in trdo, kot bi bila ocvrta, ko se je zbudil, pa je bilo na njej toliko snega, da je komaj vstal. »V jarku smo se malo pogovarjali, ker veliko sploh nismo mogli, le toliko smo se pogovorili med seboj, da nimamo več upanja, da bi še kdaj prišli nazaj v domač »kvarter«. Mislili smo, da gotovo tam zmrznemo. /.../ Ni mi bila v mislih Tratarjeva peč, ker sem vedel, da ne pomaga nič, in tudi sem obupal, da bi se še kdaj na nji pogrel.«
»Kljub vsem bojem je ostal zvest svojemu zvezku, bil je njegovo pribežališče, na te liste je 'zložil' vse, kar ga je težilo,« ugotavlja Mačkova. Avtor jo je navdušil tudi z izjemno lepo pisavo, lepim in razumljivim slogom pisanja, vse datume pa je označil z godovi svetnikov ali cerkvenimi prazniki.
V Grilčevem medvojnem dnevniku se je nabralo kar za 68 tipkanih strani zapisov. Lani ga je namreč njegova pravnukinja Ana Draksler pretipkala in ga za 60. rojstni dan poklonila očetu Cirilu Grilcu. Slednji skrbno hrani dedovo zapuščino, ki jo je na ogled postavil tudi na sobotni prireditvi. Poleg originalnega dnevnika so si obiskovalci lahko ogledali tudi bajonet Jožefa Grilca, njegovo vojaško knjižnico, neuslišano prošnjo žene Katarine cesarju, da bi spustili vojaka domov, in fotografije iz družinskega arhiva.