Po sledeh slovenske policije
Pred mnogimi leti, ko še ni bilo gorenjske avtoceste, me je malo pred viaduktom Peračica zaradi prehitevanja čez polno črto ustavila policija. Prekršek sem brez ugovarjanja priznal, izvleči sem se hotel le s pojasnilom, da sem prehitevanje začel, ko je bila črta še prekinjena. A to ni kaj prida pomagalo. Potem pa se je policist zazrl v moje dokumente, mi jih vrnil in dejal: »Naj danes ostane le pri opozorilu. Da boste v Gorenjskem glasu kaj lepega napisali o slovenski policiji.«
Očitno je bil policist bralec mojih rednih komentarjev in to mi je godilo skoraj bolj od tega, da mi ni bilo treba plačati kazni. Ampak kljub temu o policiji nato nisem napisal nič. Ne dobrega in ne slabega. Srečanje s policijo je ostalo na ravni internega duhovičenja med prijatelji, kaj več pa iz tega ni nastalo. Celo sam sem nanj pozabil in se ga spomnil šele zdaj, ko so policisti začeli polniti prostor naših medijev.
Ko je konec lanskega leta policijska patrulja ustavila ministra Borisa Koprivnikarja, sem v komentarju za Gorenjski glas stopil na njihovo stran in okrcal užaljenega ministra, ker dogodka ni znal izkoristiti. Menil sem, da bi bilo zanj veliko bolje, če bi tedaj policistom čestital za korekten postopek, pozitivne točke, ki bi jih s tem pridobil v javnosti, pa bi nato unovčil v pogajanjih s policijskim sindikatom. V komentarju sem med drugim tudi napisal, da na Koprivnikarjevem avtu ni bilo oznak, a so ga očitno vseeno prepoznali. Zdaj mi je jasno, da to prepoznanje ni bilo slučajno. Fotografijo avta je policistom, ki so nato odhiteli v zasedo, poslal kar Zoran Petrovič, predsednik Sindikata policistov Slovenije, ki je aktivno sodeloval v skupni zaroti. Ta je potekala po najbolj priljubljenem družbenem omrežju Facebook. In tu je zdaj treba okrcati naše uboge policiste, saj so pokazali, da so glede varnosti in zaščite nekje na nivoju učencev v prvih razredih osnovnih šol. Tem namreč starši že na začetku šolanja povedo, da sicer v krogu prijateljev velja reči tudi kakšno besedo čez učitelje, nikakor pa to ni priporočljivo početi po družbenih omrežjih, telefonih in drugih tehnoloških pripomočkih današnjega časa, saj na njih sledi ostajajo in so shranjene za vekomaj.
Za razliko od mnogih drugih komentatorjev sam v policijskem dogovarjanju o tem, kako bodo ustavili Koprivnikarja, niti ne vidim glavnega problema. Navsezadnje so socialni spopadi, kot sem pisal že na začetku decembrskega komentarja na temo Koprivnikar in policisti, nekakšen teater, ki pa se vendarle razlikuje od tistega v gledaliških dvoranah. Pri pravem gledališču na izhodu iz dvorane iz lažnega spet vstopimo v pravi svet, ob socialnih spopadih pa morajo režiserji ves čas paziti na to, da se meja med lažjo in resnico tudi po koncu ne opazi. In tu je zdaj največji policijski greh, saj se je pokazalo, da bi se radi šli gledališče, hkrati pa ne dosegajo niti ravni amaterskih teatrov. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi se začeli učiti kar pri kriminalcih. Ti namreč v glavnem za seboj ne puščajo sledi.