Za kaj gre?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. marec 2016 / 10:50

Preberimo najprej tale stavek: »Filozofi so svet samo različno interpretirali; gre pa za to, da ga spremenimo.« To je ena najbolj znanih trditev v zgodovini zahodne filozofije, verjetno pa tudi ena najbolj zlorabljenih. Zapisal jo je Marx v enajsti tezi o Feuerbachu (1845), njegovi interpreti pa so jo razlagali vsak po svoje. Stalin, denimo, ki je nekdanjo Rusijo zelo intenzivno spreminjal v Sovjetsko zvezo, človeške žrtve pa so bile pri tem početju nepomembna postavka. Tudi Hitler se ni oziral na različnost razlag, zanimala ga je samo njegova in po njej se je nadvse dejavno ravnal …

Marxove teze ne bi obujal, če ne bi nanjo spomnil slovenski filozof Mladen Dolar na zelo odmevnem filozofskem večeru; zgodil se je 24. februarja v dvorani Drame SNG Maribor, ki je od množice poslušalcev pokala po šivih. Kako ne bi! Na odru je blestela filozofska trojica Alenka Zupančič, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. V enaki postavi so nastopili že dobro leto nazaj na odru ljubljanske Drame, tudi takrat pred polno dvorano. To je svojevrsten fenomen – da lahko filozofi zbudijo takšno zanimanje. Vprašanja, ki se jih lotevajo, so pač nadvse aktualna. Naslov večera je bil: »Kaj more filozofija, kaj more filozofija danes?«

Mladen Dolar je to situacijo filozofije izpostavil gledališkemu odru primerno – s stavkom iz Hamleta. Ta po srečanju z duhom mrtvega očeta reče Horaciju: »Več je stvari v nebesih in na zemlji, kot si jih sanja vaše modrijanstvo.« Tak je Župančičev prevod, Dolar je Hamleta raje citiral še v originalu: »There are more things in heaven and earth, Horatio, / Than are dreamt of in your philosophy.« V nadaljevanju pa je navezal na Marxovo tezo, v duhu podobno Hamletovi – češ da stvarna dogajanja na tem svetu zmeraj presegajo moč filozofskega dojemanja istega. Od tu naprej je Dolar poanto obrnil: Marxova trditev je vsaj toliko, kot je razvpita, tudi zgrešena. Naredila je veliko škode, saj je kot nalašč za vsakršen antiintelektualizem, za preziranje mišljenja, za pridiganje o nemoči filozofije in njeni identifikaciji z »modrijanstvom«. In zakaj je zgrešena? Zato, ker je filozofska interpretacija vselej že tudi intervencija, poseg v »običajno« razumevanje sveta, še posebno, če je prežeto z ideološkimi samoumevnostmi. Po Mladenu Dolarju je zdaj čas za novo formulo: Filozofi so svet le spreminjali, zdaj pa gre za to, da se ga končno razloži!

Dolarju je pozneje pritrdil Žižek, ko je skušal filozofsko razložiti takšno nadvse »posvetno« dogajanje, kot je migrantka kriza. Zavrnil je tako desničarski antiimigrantski kot tudi levičarski kvazihumanistični diskurz. Prvi navezuje na nacistični antisemitizem; pri tem ima lahko, ko govori o imigrantih, v marsičem tudi svoj prav; a stvar je bolj v tem, da govor proti imigrantom potrebuje predvsem za utemeljevanje svoje lastne politične pozicije. Kvazihumanizem levičarskih razlag pa je v tem, da podobo migrantov idealizirajo – češ da so to predvsem trpeči in prestrašeni ljudje, Evropejci pa naj bi bili za njihovo nesrečo sokrivi, že zaradi svoje kolonialne preteklosti. Bolj učinkovito in bolj avtentično bi bilo, če v tujcih ne bi iskali svojega bližnjega, ampak bi spoznali, da smo lahko tudi mi za druge predvsem tujci; da v tujcu uzremo »brezno drugosti«.

Če bi gornja spoznanja aplicirali na nedavna zborovanja po Sloveniji za in proti imigrantom, vidimo, da ima sicer vsako svoj prav, manjka pa jim razumevanja za drugačnost. Še bolj v praktični vsakdanji drži in ravnanju kot v ideoloških pogledih.