Kratkohlačniki

Brez smeha in pesmi ne bi preživel, 1. del

Tine, ki sem ga spoznala lansko jesen, je eden tistih klenih, pokončnih in vzravnanih možakarjev pri dobrih osemdesetih, ki ne bodo do zadnjega dne življenja izgubili smisla za humor. Po tistem, ko sva se pogovarjala po telefonu, sem bila prepričana, da mi bo povedal eno luštno, zabavno življenjsko zgodbo, a ni bilo tako. Doživel je marsikaj hudega in grenkega, le to srečo je imel, da je vse tegobe laže prenesel, ker se je znal smejati.

»Rodil sem se leta 1936. V družini nas je bilo šest fantov, kar je bilo očetu v veliko veselje, saj nam je ves čas govoril, da 'delavcev, ki mu bodo pomagali pri delu', ne bo manjkalo. Ko je bil na poti sedmi otrok, nam je pogorela hiša, mama je splavila, oče pa je moral oditi s trebuhom za kruhom na drugo stran Karavank, kjer je dobil delo na eni od tamkajšnjih žag. Mama se je z najmlajšima otrokoma po sili razmer preselila k svojemu bratu, preostali bratje pa so šli za pastirje. Nekateri so ostali na vasi, starejšega pa so poslali na eno od kmetij v Kanomljo. Ko sem pozneje kje kdaj prebral, kako se otroci spominjajo svoje mame v kuhinji za štedilnikom, moram reči, da takih spominov nimam. Kakšen kos kruha mi je sem in tja odrezala teta, a ga ni nikoli pozabila posoliti s kletvicami. 'Ta lakotnik nam bo še kmetijo požrl,' je imela navado reči. Z mojo mamo sta se nenehno prepirali, a ker nismo imeli kam, je bila čez čas raje ponižno tiho. Eden od hlapcev nas je pozimi, ko ni bilo toliko dela, rad nosil štuporamo. Nekoč je mene oprtal prvega, ob tem pa je pozabil, da je imel v zadnjem žepu še zmeraj odprt nož, s katerim si je pomagal, ko je delal koše. Ko me je hotel postaviti nazaj na tla, sem se zataknil ob ta nož in se zelo hudo porezal. Kri je kar drla od mene, bil sem mrtvaško bled, ko so me zavili v rjuho in me posadili na voz ter odpeljali do zdravnika, ki je živel v več kot dvajset kilometrov oddaljeni vasi. Mama je držala mojo glavo na kolenih in molila, da ne bi izkrvavel in umrl, hlapec pa je z vso močjo gnal konja čez drn in strn po makadamskih poteh, ki so bile polne lukenj. Ne spominjam se več, kaj se je potem dogajalo pri zdravniku, saj sem bil že v nezavesti, vem le, da mi je več vzdolžnih ran zašil, hlapca pa je prijavil na žandarmeriji. Dva dni je moje življenje viselo na nitki, potem pa sem menda odprl oči in rekel, da sem lačen. Zdravnikova žena mi je postregla z juho. Precej denarja, ki ga je oče hranil za obnovo hiše, je prinesel zdravniku. A je zmeraj govoril, da se je splačalo, ker sem po njegovem mnenju odrasel v dobrega človeka,« hudomušno razlaga Tine.

Komaj je petletni fantič prišel k sebi, je mami in drugim na stričevi kmetiji spet delal sive lase. V času, ko so bili vsi na polju, je na vodnjaku, ki so ga imeli sredi dvorišča, odmaknil deske in začel razmišljati, kaj neki se skriva v globini. Meni nič tebi nič je sedel v čeber, ki je z neznansko hitrostjo poletel proti dnu. Sreča v nesreči je bila, da je njegove klice na pomoč slišal prav tisti hlapec, ki je bil kriv za skoraj smrtonosne ureznine z nožem. Hitro in razumno je odreagiral in ga potegnil na svetlo. Še sreča, ker če bi se Tine začel v čebru kobacati sem in tja, bi padel iz njega, vode pa je bilo v vodnjaku več kot deset metrov.

»Utonil bi, pa me danes ne bi bilo tukaj!« je skomignil z rameni, kot bi hotel reči, da se živemu človeku lahko vse naredi, a če ima ob sebi angela varuha, se iz vsakega, še tako kočljivega položaja že kako izmaže.

»Potem je prišla vojna in najboljši prijatelji, tudi sorodniki so drug drugemu postali zveri. Na srečo nista bila za partizane ne stric ne moj oče. Bog varij, da bi bila vsak na svoji strani! Močno dvomim, da bi preživeli. Še po vojni je oče pogosto modroval, da bi preživelo veliko več Slovencev, kot jih je, če ne bi špeckahle zaradi takšnih in drugačnih koristi tožarile. Tudi mama in teta sta se po sili razmer med seboj zbližali in zakopali bojno sekiro. Hiša je stala na razpotju treh dolin, mimo nas so hodile različne vojske, ki so se pogosto ustavljale in vsaka je pobrala vse, česar stric ni skril. Ko sem že obiskoval osnovno šolo in je učiteljica z vsem ponosom, ki ga je premogla, govorila o partizanih, sem nekoč vstal in zinil, da ni bilo tako, kot pravi, da je bilo drugače. Povedal sem, kako so nekoč prišli in nam pojedli ves krompir, pa še hvala niso rekli. Očeta so takrat zaprli za tri mesece, pa mi ni nikoli zameril. Le pogovoril se je z menoj o tem, kdaj lahko kaj povemo na glas in kdaj je bolje, da molčimo. Žal je bilo takšnih očetov, kot je bil moj, še veliko in zato smo Slovenci ob vseh grdobijah, ki se počnejo, še zmeraj tiho, namesto da bi udarili po mizi.«

Po drugi svetovni vojni je oblast kmetom pobrala vse, kar je le lahko. Da se kaj podobnega ne bi zgodilo tudi s hlodi, ki jih je imel Tinetov stric, jih je ta ponudil svoji sestri, naj iz njih naredijo, če že ne zidane pa vsaj leseno hišo. Ko so se vselili, so s tremi vozovi prišli k njegovemu stricu po hlode, a ker jih ni bilo več, so tudi njega odpeljali s seboj in zaprli.

»Potem sta se pred našo hišo ustavila dva človeka in ste več ur hodila noter in ven ter tuhtala, ali bi se hišo dalo podreti in les odpeljati ali ne. Mama je jokala, ata pa je molče, kot da se nič ne dogaja, na dvorišču delal butarice. Meni in bratu je bil motor, s katerim sta se obiskovalca pripeljala, zelo všeč. Brat, ki je bil še bolj nagajiv od mene, je v izpušno cev natlačil travo in zemljo. O, kako sva bila tepena! Še danes me ob spominu na pas, ki je pel po moji riti, zaboli zadnja plat!«

Malo večjo kmetijo v neposredni bližini, ki je po vojni ostala prazna, so naselili čudni ljudje. Ona je imela tuberkulozo in je kar naprej kašljala in pljuvala kri, on pa je rad pil, obenem pa je imel ves čas v roki nož. Je že našel razlog, da ga je uporabil!

»Nekoč je šel z njim tudi nad mojega očeta. Z bratom sta okopavala krompir, ko se je začel nadnju dreti, da ga nista pozdravila. Oče je pomignil bratu, naj se umakne, sam pa je delal naprej, kot da ni nikogar, ki bi ga motil. Kar naenkrat pa sosed plane nanj in ga s topim delom noža tako močno udari v hrbet, da se je oče od silne bolečine sesedel. Ko je prišel k sebi, je sosed klečal na njem in mu grozil, da bo šlo naslednjič, če se ne bo lepo obnašal, bolj zares. Na srečo je ta sosed grozil tudi drugim, kar pa ni minilo brez posledic. Nekoč, ko je šel iz gostilne, so ga pričakali možje in fantje in ga pretepli, da se je ves polomljen komaj privlekel domov. Po tistem dogodku, četudi ga je prijavil in so prišli v vas miličniki ter ves teden preiskovali, je dal mir. Ker se mu ni ljubilo delati, je oče vzel v najem še njegove travnike in njive, tako da smo imeli tudi otroci dela čez glavo in ni bilo časa, da bi mislili na neumnosti!«

V tretjem razredu se je Tine zaljubil v svojo sošolko. Ko so to izvedeli sošolci, so mu prerezali naramnice, ker pa spodaj ni imel 'gat', je pred svojo ljubeznijo obstal nag, tak, kot ga je mama rodila …

(Nadaljevanje prihodnjič)