Moje želje

Pisali smo že, da so razmejitve nas samih od drugih ljudi nujnost, da svobodno zaživimo ta trenutek. Kadar se nam ne uspe razmejiti od drugih ljudi, se mi obremenjujemo z drugimi ali pa živimo, kot bi drugi želeli. To nam nikoli ne bo uspelo. Tako sem nezadovoljen sam s seboj, hkrati pa so nezadovoljni okoli nas ljudje, ki nas silijo, da bi živeli po njihovih navodilih in željah. To sicer delajo z nasmeškom na ustih in v imenu dobrotljivosti do nas. Karkoli naredimo, ne bo nikoli dobro in vedno bo slaba volja pri njih. Še več je bo pri nas, ker ne upoštevamo lastnih želja in se na ta način zatremo. Hitro mine dvajset let in več. Življenje švigne mimo nas. Ostane nam le še neka čudna otopelost, da življenja nismo izkoristili sebi v korist. Na koncu celo pozabimo, kaj si želimo. Še več – menimo, da niti nimamo pravice do lastnih želja in potreb.

Vzemimo si čas in ugotovimo, kdaj smo se odpovedali svojim željam in potrebam. Nihče nam jih nima pravic odvzeti. Boj za lastne želje in potrebe je navadno precej težak. Razumljivo, da starši usmerjamo otroke glede na svoje vrednote in glede na svoj prav. Pogosto in nehote pa prestopimo mejo in lastne otroke posiljujemo s svojim trdnim prepričanjem, kaj je dobro za njih. Recimo, da nam je pri otrocih pogojno vsaj malo odpuščeno, saj so otroci še neodrasla bitja. Še veliko bolj prav je, da poizkušamo ugotoviti in dopustiti, da otroci izražajo svoje želje in potrebe. Nato pa se o tem vsaj pogovarjajmo z njimi.

Nedopustno pa je, da odrasel človek sočloveku ne dopusti uresničevati njegovih želja in potreb. Pa naj gre tu za odnos starš–otrok v odrasli dobi ali pa v intimnih odnosih. Žal se zelo pogosto dogaja, da se en partner v celoti podredi drugemu, pozabi nase, v vsem želi ustreči partnerju, on pa počasi izgine v mešanici preveč dela, zlitja z drugimi, osamljenosti in notranjega dolgočasja.

Še najslabše je, če smo pozabili, da imamo pravico do lastnih želja in potreb. Vsakdo ima razlog za svoj stil življenja. Zato je nekako tudi razumljivo, da smo na ta način prezrli sebe. Ni pa prav, da tako odživimo do konca življenja. Vedno se da kaj spremeniti. Vzemimo si čas, poslušajmo sebe, kaj bi radi še doživeli, ugotovili, se naučili, videli, spoznali … Konkretizirajmo, kaj hočemo še od preostanka življenja. Nato pa to začnimo razlagati svojemu partnerju ali dobremu prijatelju. Pogosto so to zelo majhne stvari, ki nam povečajo lastno zadovoljstvo. Če drugega ne – eden naj posluša, drugi naj pa sanja. Nato pa obrnita vlogi.