S prastaro tehniko naredi sodoben izdelek

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. februar 2016 / 11:31

Ko je Anja Musek, krajinska arhitektka in prostorska načrtovalka, spoznala polstenje, je začutila, da jo bo ta dejavnost izpolnila bolj kot delo v njenem prvotnem poklicu. Pred tremi leti se je v rokodelskem centru DUO v Škofji Loki naučila prvih prijemov, danes je uveljavljena mojstrica polstenja, ki svoje izdelke prodaja tudi na tujem.

Ljubljančanka, ki si je svoj življenjski prostor poiskala v Škofji Loki, se je polstenja naučila v rokodelskem centru DUO, udeležila se je več tečajev, polstenje pa jo je tako posrkalo vase, da se v prejšnjem, čeprav tudi ustvarjalnem poklicu, ni več videla in je začela na novo. Pred dvema letoma je pridobila tudi certifikat art&craft (umetnostne obrti), in to za vse svoje izdelke, tako da jih pod tem znakom lahko tudi prodaja. Izpod njenih rok prihajajo najrazličnejši izdelki iz polstene volne, od nakita, okrasnih posodic, ovitkov za knjige in mobilne telefone, torbic, mil, copat, klobukov, šalov do brezrokavnikov in plaščev. Sprva jih je prodajala v domačem rokodelskem centru in na raznih sejmih, zdaj so že dovolj znani, da jih izdeluje za trgovine in posamična naročila, in to ne le v Sloveniji, prodrla je tudi na tuje trge. V Avstraliji svoje izdelke prodaja pod lastno blagovno znamko, posebno cenjeni so njeni šali iz merino volne. Trenutno se pripravlja na sejem v Avstriji, zaradi velikega zanimanja za njene polstene plašče pa pripravlja celotno kolekcijo teh največjih polstenih kosov iz svoje delavnice. Njeni izdelki sodijo v višji cenovni razred, a se kljub temu dobro prodajajo in tako lahko Anja od tega početja tudi živi.

Ko Anjo obiščemo v njeni delavnici na Mestnem trgu v Škofji Loki, kjer si prostore deli z možem Danielom, goslarjem, se znajdemo med velikimi svežnji polstene volne vseh barv in tekstur, med raznovrstnimi izdelki in načrti zanje, ki jih Anja izdela kar sama. Da ima pod nadzorom ves proces od začetka do konca, si je vedno želela, v svojem prejšnjem poklicu pa ni imela vedno popolnega vpliva. Zdaj je drugače, v delavnici izživi svojo domišljijo in oblikuje izdelke, za katere je značilna povsem njena estetika. Anja je kreativka, prepričana, da z izvirnim izdelkom lahko uspeš, dobro pa moraš poznati tudi postopek.

»Mokro polstenje volne je ena od najstarejših tekstilnih tehnik, ko iz česane volne s pomočjo tople milnice in mehanskega obdelovanja dobiš čvrsto površino. Pravzaprav je ta tehnika, ki je pred več tisočletji nastala v Aziji, precej preprosta, enostavna, izziv pa je z njo narediti nekaj več. S pomočjo prastare tehnike lahko narediš sodoben, uporaben in estetsko dovršen izdelek,« razlaga gostiteljica. Mojo pozornost pritegne svilen šal, kombiniran s polsteno volno. Izdelan je v posebni tehniki nuno-polstenja, kjer merino volno polstiš kar na svilo. Ko se polsteni del posuši, svilo potegne skupaj in nastane zanimiv naguban izdelek. Zelo lepi so tudi šali v mrežasti tehniki ali tisti s pajčevinastim prepletom ... Narediti pa se da še mnogo novega. Tako Anja pove, da nastaja skupen projekt z Ladko Peneš, ki bo povezal volno in čipko, še enega snuje z drugo kreativko Petro Vengar.

Kakšen pa je sploh postopek polstenja, nam Anja pokaže na filmu, kjer je prikazana izdelava torbice.

»Potrebujemo prečesano volno, milo in toplo vodo. Plasti mikane volne polagam križno drugo na drugo, za torbico sem denimo potrebovala osem plasti. Volneno površino nato polivam z vročo milnico, nato pa jo s krožnimi gibi gladim in obdelujem, da se vlakna dobro prepletejo. V drugi fazi pa je treba volno »šokirati«: mečem jo, drgnem in valjam, da se skrči. Pri takšni obdelavi se izdelek skrči tudi za polovico, kar moram imeti v mislih od začetka, da so na koncu oblačilo, copati, torba ... takšne velikosti, kot sem jo želela doseči. Nazadnje milnico izperem z mrzlo vodo, zadnje pranje pa je s kisom, da se spet vzpostavi naravni ph volne. Nato gre izdelek v sušenje, da se doseže njegova končna oblika. Polsten izdelek je zelo obstojen, voda mu ne pride več do živega.« Izdelava torbice je trajala kar tri dni, zahtevala je veliko natančnosti, vsak rob posebej je bilo treba lepo zapolstiti.

Anja je pri svojem početju srečna. Pravi, da vsakokrat težko čaka ponedeljka, ko bo spet v svoji delavnici. Toda njeno delo ni omejeno zgolj nanjo, s svojimi delavnicami polstenja znanje te tehnike prenaša tudi na druge. S sodelovanjem na različnih sejmih svoje izdelke širi med ljudi, na enega takšnih so jo pravkar povabili sosedje Avstrijci.