Usojeni do zadnjega dne

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. februar 2016 / 11:31

Sestri, 3. del

... »Vse življenje je potem plačeval alimente, sicer s stisnjenimi zobmi, a tako je bilo. Ko so začeli delati teste za očetovstvo, ga je plačal iz lastnega žepa in takrat se je ugotovilo, da je plačeval zastonj, da ni bil oče. Si morete misliti?! A je vmes posegla usoda. Na nezakonsko hčerko smo se v naši družini vsi – z menoj vred – zelo navezali in smo jo imeli kot za svojo. Četudi Gorazd ni bil njen pravi oče, so naši odnosi še danes takšni, kot bi bil.«

Gorazd je pozneje v življenju ni več varal, a je bila z moškimi in ženskami, ki so to počeli, nenehno obkrožena.

»Nekatere ženske so bile čisto brez sramu. Za boljše delovno mesto so naredile vse, zato se je v našem skladišču dogajalo marsikaj. Nekoč so eno zalotili z mojstrom, ko sta se 'dajala dol' v tovornem dvigalu. Bilo ji je vseeno, če so se norčevali, da je le svojo 'pišuko' znala dobro unovčiti! Danes, ko smo vse skupaj že v zrelih letih in ko kakšno od njih slišim, da moralizira mladim, si ne morem kaj, da je ne bi spomnila, naj raje pometa pred svojim pragom,« malo za šalo, malo zares pokomentira Jasna.

V obdobju, ko je v nekdanji državi primanjkovalo deviz, je njena sestra Angelca bistro ugotovila, da bi se z njimi dalo dobro zaslužiti. Navezala je stike s šoferji, ki so vozili v tujino, in odstotki od trgovanja z markami so ji kar sami leteli v žep. Njeno življenje je bilo zaradi prepovedane trgovine nemalokrat zelo nevarno.

Ni bila več rosno mlada, ko je v tem 'biznisu' naletela na gostilničarja, s katerim je nekaj časa celo živela skupaj. Iz nje je naredil 'gospo', kar je bilo za socialistične čase po eni strani vredno občudovanja, po drugi pa povzročalo veliko zavisti pri drugih ženskah.

»Kdaj pa kdaj se je sestra spomnila tudi name in mi prinesla kakšne nogavice, kavo, tudi prvi prenosni televizor je bil njeno darilo. Gorazd jo je zelo nerad srečeval, ker je zmeraj na glas razlagala, kaj vse sta počela z njegovim očetom, s katerim se je, žal, še večkrat srečala. Ko je gostilničar, ki ga je omrežila, umrl, ji je zapustil kar precej premoženja. V eni od sob gostilne so se potem srečevali moški in med kartanjem uživali tudi ob golih ženskih plesalkah. V tistih prostorih se je dogajalo marsikaj, o čemer ne bi rada govorila na glas, ker so fantje, ki so se tam srečevali, še živi. In vplivni. Prav zaradi tega se ji nikoli ni nič zgodilo. Vseeno so ljudje šepetali marsikaj, črn madež izprijenosti je padel tudi name. Pa to sploh ni bilo tako pomembno, če ga ne bi bila deležna tudi hči. Komaj sem jo držala na vajetih, da ni ušla k sestri. Ona jo je nenehno podkupovala z oblekami, čevlji, torbicami, kozmetiko. Bolj ko sem rohnela, slabše je bilo. V prejšnji državi ni bilo dobro, da si izstopal, razen seveda, če nisi sodil med elito, to pa midva z Gorazdom nikoli nisva bila. Si sploh lahko predstavljate, koliko truda me je stalo, da sem hčerko držala na vajetih, da mi ni ušla! To bi bilo zanjo usodno. Z leti tudi nisem bila več zdrava, napadle so me številne bolezni, ki sem jih staknila zaradi težkega dela. Bala sem se tudi, da bom zaradi vseh skrbi zbolela na živcih. Živeli smo v okolju, v katerega so se priseljevali z različnih koncev nekdanje države, velikih in majhnih barabic, ki so postajali pred lokali, je bilo, kolikor hočeš. Sin se v šoli ni najbolj znašel, v osnovni šoli je imel tudi govorno napako, a se jo je z leti znebil. Začel je kaditi, se z mularijo vlačiti po gostilnah, mislila sem, da bom umrla od skrbi. Gorazd ni znal udariti po mizi, za vse sem bila sama. A mi je nekako uspelo, da smo ga prepisali na drugo šolo v Celje, kamor dolga roka slabe družbe ni segla. Angelca se je zmeraj, ko je slišala, kako se ženem, iz mene norčevala. Sebe je dajala za zgled, kam lahko človek prileze, če se ob pravem času znajde na pravem mestu.

Imela je prav, priznam. Že včasih je bilo tako, da se s poštenostjo ni dalo normalno živeti, danes pa je sploh že skoraj nujno, da si baraba, če hočeš, da nisi lačen.«

Njena sestra Angelca, s katero sta bili hočeš nočeš ves čas še kako povezani, je pri petdesetih letih ujela še premožnega in uglednega zdravnika. Spoznala sta se, ko je obiskoval skrivno sobo v njeni gostilni. Ovila ga je okoli prsta in možakar je pustil družino, se ločil in se prej kot v enem letu poročil z Angelco.

»Spominjam se nekega sobotnega jutra. Že zarana je nekdo potrkal na vrata, bila sem še v pižami in nisem takoj utegnila odpreti vrat. Na pragu sem zagledala objokano žensko, ki je takoj, ko me zagleda, planila name in me začela pretepati in praskati po obrazu. Bila sem vsa osupla, nisem vedela, ali se ji je zmešalo ali pa je mogoče pijana. Zaradi kričanja mi je priskočil na pomoč sosed, ki je s težavo ukrotil pobesnelo žensko. Ko se je malo umirila, se je sesedla na stopnice in nama med jokom povedala, kdo je in da je ostala sama z otroki, brez vsega, ker ji je naša Angelca speljala moža. Pojma nisem imela, po kakšnem čudežu je prišla do mene in zakaj se ji je zdelo, da bi lahko bila jaz kriva za sestrine grehe. Pa je odvrnila, da so ji povedali v gostilni, da jaz tako in tako vse vem. Kar je bila čista laž. Se mi je pa v dno srca zasmilila, saj ni bila nikoli v službi, skrbela je za družino in mož ji je s pomočjo moje sestre pobral vse in ji onemogočil dostojno življenje. Niti ga ni mogla tožiti, ker ni imela denarja. Na koncu sem naredila nemogoče: ženski sva z Gorazdom pomagala, odpeljala sva jo domov, zaradi česar se je sestra še dodatno norčevala iz mene. A ta dogodek je vseeno imel pozitiven učinek: ko je moja hči slišala, kaj je teta Angelca storila tej družini, se je zamislila in njena ljubezen ni bila več takšna kot poprej. Kljub temu se je kasneje, ko se je hči poročila, čutila dolžno, da se vmešava v njen zakon, a ji na srečo ni uspelo, da bi ga razdrla. Je pa na hčerko zapisala že za časa življenja vse svoje premoženje, še zmeraj ne vem, je bilo to dobro ali slabo.«

Jasna je tiste vrste človek, ki ne mara sprememb. Zelo hud in boleč udarec sta z možem doživela, ko sta v Litostroju izgubila službi. Kljub vsemu sta oba verjela v ideale, s katerimi so v bivši državi polnili ušesa. Gorazd je hitro našel novo službo, pri njej je šlo počasneje. A še potem, ko jo je dobila, je dolgo trajalo, da je šla z veseljem na delo.

»Bila sem neizmerno srečna, ko sem se upokojila. Življenje v samostojni državi je zame postalo prehitro. Nisem se najbolje znašla. Ljudje so se spremenili, jaz se nisem, zato so mi govorili, da se ne znam prilagajati. Angelca je bila drugačna. Ona je bila kot maček, ki pade na tla z desetega nadstropja. Zmeraj se je ujela na noge in iz tistega, kar ji je življenje nudilo, potegnila najboljše. Tudi zdravnik, s katerim se je poročila, je z leti postajal vedno bolj bolehen, brez slabe vesti ga je stlačila v dom, in to v tistega, v katerem je bila zaposlena tudi hči, da je ja imela več ugodnosti in privilegijev. S številnimi prijateljicami, s katerimi je veliko potovala po svetu in uživala, je zapravljala tudi premoženje, ki bi po vseh pravilih moralo pripadati prvi ženi. A je ni niti za sekundo bolelo srce!

Če danes pomislim, sem takšna, kot sem, tudi zato, ker sem si vse življenje dopovedovala, da moram biti drugačna kot ona, boljša, bolj odprtega srca do svoje družine in tudi do drugih ljudi. Mogoče se bo zdelo komu čudno, da sem vam nenehno pripovedovala o njej. Mož in družina bodo razumeli, drugi pa … naj si mislijo svoje in naj nikoli ne bodo takšni, kot je moja sestra!«

(Konec)