Dramatično, a ne tako, da bi obupavali

Razmere na trgu mleka so zaradi vse večje ponudbe mleka in nizkih odkupnih cen dramatične, a vendarle ne takšne, da bi obupavali, so ugotavljali na nedavnem pogovoru Kako z mlekom v prihodnost.

Lesce – Kmetijska gospodarstva na Zgornjem Gorenjskem na leto namolzejo okrog petnajst milijonov litrov mleka, skoraj vsega prodajo zadrugam oz. prek njih domačim in tujim mlekarnam. Razmere, v katerih se je odkupna cena v dveh letih znižala za petino, jih spodbujajo k razmišljanju o tem, kako bi vsaj del tega mleka sami predelali in s tem dosegli boljšo ceno. Temu je bil namenjen tudi pogovor Kako z mlekom v prihodnost, ki so ga pred kratkim v Lescah pripravili radovljiška izpostava Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Kmetijsko gozdarski zavod Kranj in Govedorejsko društvo Zgornje Gorenjske.

Predsednik govedorejskega društva Boštjan Frelih je opisal zgodovino prireje in predelave mleka na (Zgornjem) Gorenjskem, pri tem pa je ugotavljal, da se je število kmetij, ki se ukvarjajo s prirejo mleka, v obdobju po slovenski osamosvojitvi občutno zmanjšalo, ob tem pa se je povečala količina oddanega mleka in tudi povprečna mlečnost na kravo. »Osnova je dobra, na njej moramo graditi in poskušati iztržiti iz mleka več,« je dejal. Direktor kmetijsko gozdarskega zavoda Mitja Kadoič je »postregel« s podatki: v kontroli mlečnosti je bilo lani na Zgornjem Gorenjskem 59 rejcev, ki so skupno oddali 15 milijonov litrov mleka. Po mlečnosti črno-belih krav so bili nad gorenjskim povprečjem, z lisastimi pa na povprečju.

Iskati tržne niše na globalnem trgu

Kmet Jože Mulej s Sela pri Bledu je predstavil svoje izkušnje 20-letnega gospodarjenja na družinski kmetiji, kjer se ukvarjajo s prirejo in neposredno prodajo mleka, s turistično dejavnostjo, s prodajo toplote ... »V dvajsetih letih sem veliko poskusil, tudi kaj narobe, vseskozi sem se učil, veliko hodil po tujini, prebiral strokovno literaturo. Trdno sem prepričan, da so slovenske kmetije na globalnem trgu lahko konkurenčne edino z mlekom, a še z mlekom težko,« je ugotavljal Mulej in dodal, da je njihova kmetija velika za slovenske razmere, a majhna v primerjavi s konkurenčnimi kmetijami na južnem Bavarskem in v delu Madžarske. »Neposredna prodaja je odlična poslovna priložnost za dve do pet kmetij na območju Jesenic, Bleda in Radovljice z letno količino od 50 do 100 tisoč litrov mleka in z dosti delovne sile,« je dejal Mulej in poudaril, da so kmetje na Zgornjem Gorenjskem glede prodaje mleka bolje organizirani kot drugje, saj bi dobili za liter manj, če ga ne bi prodajali tudi v italijanske mlekarne. Priložnosti, da bi z mlekom iztržili več, Mulej vidi predvsem na globalnem trgu, pri tem pa kot zgled navaja Švicarje, ki zelo dobre sire prodajajo po vsem svetu. Za to bi se morali organizirati in narediti predelovalni obrat za predelavo vsaj osem do deset milijonov litrov mleka.

Ohranjajo sirarsko tradicijo

Zanimiva je zgodba o bohinjski sirarni. »Ko je bila sirarna že nekaj let zaprta, so se razširile govorice, da bi skupina podjetnikov podrla objekt in tam zgradila apartmaje. To nas je zelo razjezilo, nismo želeli, da bi v Bohinju zapravili še več kot stoletno tradicijo sirarstva, zato smo se odločili za nakup,« je dejal Jože Cvetek, eden od solastnikov sirarne, in dodal, da so bili začetki ponovnega prebijanja bohinjskega sira na trg zelo težki. Danes ga ne naredijo dovolj za potrebe trga, dobili so tudi ponudbo za prodajo velikih količin v Anglijo, vendar so jo zavrnili, saj za to v Bohinju ne bi bilo dovolj mleka. Odkup mleka povečujejo iz leta v leto, zdaj od bohinjskih kmetij odkupijo že nekaj več kot polovico vsega, ceno mleka pa uravnavajo – v najboljših časih raje dajo kakšen cent manj, v kriznih pa kakšnega več.

Uspeh jim prinaša trdo delo

Majda Tumpej, tehnologinja predelave mleka, je dejala, da se je predelava mleka na kmetijah začela razvijati po letu 1990, odtlej se je veliko spremenila tudi zakonodaja, ki zdaj razlikuje med registriranimi in odobrenimi predelovalnimi obrati. Medtem ko prvi omogočajo le dnevno predelavo do 600 litrov mleka iz domače prireje, prodajo končnemu kupcu na lokalnem trgu in do četrtine izdelkov v malih trgovinah, drugi lahko dokupujejo mleko, prodajajo v supermarketih in v tujini ... Pri načrtovanju sirarne je po Tumpejevih izkušnjah treba odgovoriti na vrsto vprašanj: koliko mleka bo predelovala, kakšne so možnosti dokupa mleka, katere izdelke bo delala, kako bo financirala gradnjo ... »Slovenski mali sirarji so uspešni, a uspešni so zato, ker garajo,« je dejala Tumpejeva in poudarila, da so veliki trgovski sistemi šele zadnje čase bolj naklonjeni izdelkom iz kmečkih sirarn.

Mleka vse več, cena nizka

Robert Serec, direktor Pomurskih mlekarn, je kmetom svetoval, da je s predelavo mleka bolje ostati v dimenzijah »romantične tradicije« (primer za to je Bohinjska sirarna), kot se podati na krut globalni trg, kjer največji trgovci z mlekom napovedujejo še nadaljnje zniževanje odkupne cene in kjer se količine mleka še povečujejo, tako da nastajajo presežki, ki jih ponekod ponujajo po cenah od 11 do 22 evrov. »Razmere na trgu z mlekom so dramatične, a ne takšne, da bi obupavali. Prišli bodo še tudi boljši časi, a v sedanjih težkih časih je treba preživeti,« je dejal Serec in poudaril, da kmetje ob upadanju odkupne cene poskušajo izpad prihodka nadomestiti z večjimi količinami mleka, a kdorkoli je šel v naložbo ob predpostavki, da bo cena mleka 36 centov za liter, se je uštel. »Moč iskanja rešitev je v povezovanju,« je dejal in dodal, da je rešitve treba iskati v malih sirarnah, v dobrih sirarskih zgodbah, ki temeljijo na prepoznavnosti Bleda in Bohinja ...

»Če naredimo še nekaj kmečkih sirarn z letno predelavo 500 tisoč litrov mleka, bomo rešili en ali dva milijona litrov, kmetje na Zgornjem Gorenjskem pa potrebujemo rešitev za vsaj štiri petine celotne količine mleka, ki ga zdaj prodajamo po mizernih cenah. Morda bi nam to uspelo s sirarsko zgodbo, ki bi poudarjala naše naravne lepote,« je razmišljal kmet Mirko Rimahazi iz Spodnjih Gorij.