Zdržek od medijev?
Ko sem na pepelnično jutro poslušal radijska poročila, je bil eden od poudarkov, da se je tistega dne začel letošnji post. Ob tem so navedli besede enega od bratov frančiškanov (žal si imena nisem zapomnil), ki je povedal, da post ni samo prehranski, ampak se lahko izraža tudi v drugih človeških početjih. In ena od postnih drž naj bi bil po njegovem tudi »zdržek od medijev«. Natančno tako. Mislil je najbrž na to, da ne bi vse dneve in zlasti vse večere posedali pred televizorji in se tako udinjali kultu medijev. Da ne bi kar naprej poslušali, kaj nam nakladajo politiki in drugi proizvajalci megle … Toda in ne nazadnje: poziv k zdržku od medijev bi lahko pomenil tudi, naj v postnem času ne beremo Gorenjskega glasa?! Ali kaj? Bog ne daj.
Takšno možnost moram seveda takoj izvzeti. Kot so v katoliški cerkvi od strogega posta izvzeti otroci, bolni in starejši verniki, bi lahko v medijskem postu izvzeli tiskane medije oziroma tiste od slednjih, ki so dovolj resne narave, ki niso rumeni; barva GG je pa tako in tako modra. Vrh tega so tiskani mediji že lep čas najbolj ogroženi ravno od svojih mlajših bratov in sester, zlasti od elektronskih in spletnih. Le nekaj dni nazaj smo izvedeli, da bo konec marca ugasnil še eden od uglednih dnevnikov, britanski The Independent; odslej bo izhajal samo še v spletni izdaji … Če se boste torej res odločili tudi za medijski post, vas pozivam, da sami izvzamete bolj resne med tiskanimi mediji in seveda dobre knjige. To je vaša povsem samostojna odločitev, pri kateri se vam ni treba pokoravati nobeni od svetnih ali posvečenih avtoritet.
Sicer pa je glavna razlika med postom nekoč in danes ta, da je bil nekoč nuja, danes pa je stvar izbire in alternative. Včasih je v pozni zimi mnogim začelo domačih zalog hrane zmanjkovati, da bi jo kupovali, pa niso imeli denarja. In tako so bili tako in tako obsojeni na jedilnike brez mesa. Kaj boljšega je bilo le v nedeljo. In kdaj so vedeli, da bo naslednji dan nedelja? Ko je bilo že osemnajstkrat zapored na mizi zelje; šest dni po trikrat na dan. Ti ljudje se niso ubadali z vprašanjem, kako bolj zdravo jesti. Danes je za mnoge ravno obratno – od predobre hrane zbolijo in potem se sami zatekajo v vse mogoče alternativne prakse. Na eni od spletnih strani sem našel naslednje, skoraj neverjetne možnosti zdravilne prehrane. Berite in se čudite. »Ničelna dieta (vodni post) – dnevno popijemo le dva do tri litre vode ali čaja. / Prilagojeni post – razen vode in čaja uživamo le beljakovinske pripravke in proteinske napitke. / Post s sluzjo – pripravimo redko sluz iz ovsa, riža ali lanenih semen, ki jo pojemo čez dan toplo v majhnih obrokih. / Post s sirotko – dnevno popijemo en liter sirotke, zraven pa še zeliščni čaj in sveže sokove. / Zdravilni post – dnevno popijemo štiri skodelice zeliščnega čaja, oslajenega z medom, dvakrat na dan pa poleg tega še 1/4 litra zelenjavne juhe ali zelenjavnega in sadnega soka.«
Največje čudo in razlika je torej v tem, da se ljudje prostovoljno odločijo za takšne diete. Komentar: res nam gre predobro. No, resnici na ljubo: če bi več dni zapored zaužili samo nekaj takega, bi to bil tudi svojevrsten napor, preizkus zdržljivosti. Ta pa je tako in tako eden od postnih poudarkov. Sicer pa se postna drža ne izkazuje le v odnosu do samega sebe, ampak tudi do drugih. Zlasti do tistih, ki so pomoči najbolj potrebni: ostareli, bolni, osamljeni, revni … Kaj pa begunci, vsi tisti, ki so morali zaradi vojne zapustiti svoje domove? Ti ne potrebujejo diete, potrebujejo pa pomoč, tudi našo …