Več smeha in potovanj vase

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 16. februar 2016 / 11:06

Tradicionalno srečanje z aktualnimi Prešernovimi nagrajenci, na katero so nas letos že sedmič po vrsti povabili v pesniškem duhu naslova Shod muz na kranjskem Parnasi, se je v Kranju dobro prijelo in postalo stalnica mestnega dogajanja v času slovenskega kulturnega praznika.

Kranj – Letošnje nagrajence, oba dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo, pisatelja in dramatika Toneta Partljiča in skladatelja Iva Petrića, ter dobitnike nagrad Prešernovega sklada, zborovodjo Ambroža Čopija, slikarja Aleksija Kobala, pesnico Cvetko Lipuš, kiparko Mojco Smerdu in igralko, plesalko in performerko Katarino Stegnar, je pozdravila polna dvorana Prešernovega gledališča. Tokrat je manjkal le osmi nagrajenec, režiser Janusz Kica. Zbrane je uvodoma pozdravil kranjski župan Boštjan Trilar, dr. Janez Bogataj, predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, je v svoj nagovor vpletel zanimivo zgodbo o nakupu Prešernove hiše v Vrbi in sodelovanju pisatelja Frana S. Finžgarja ter arhitekta Jožeta Plečnika pri tem, ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar pa je med drugim poudarila tudi pomen odprtosti v slovenski kulturi in v odnosu do drugih kultur. Slovenski kulturni praznik letos beležimo sedemdesetič, nekaj manjkrat pa so bile podeljene Prešernove nagrade. Letos med lavreati ni Gorenjcev.

Ni vse v navdihu

Nagrajence že zadnjih nekaj let na odru gledališča predstavlja publicistka Patricija Maličev. Večer je odprla z vprašanjem skladatelju Ivu Petriću, v kakšni zvočni družbi je preživel 8. februar, ta pa je odgovoril, da je bil ob vseh sprejemih tistega dne ta predvsem kulinarični. Tudi v nadaljevanju je v duhovitem tonu govoril o svojem vstopu v svet glasbe, kako je pustil košarko zaradi poškodovanega kolena, bil dober v šahu, a zaradi njega slabo opravil s sprejemnim izpitom za klavir, pa je zato vpisal študij kompozicije. Govoril je o svojem delovanju v tujini, na Poljskem in Škotskem, ki ga je očarala tudi zaradi njenih naravnih lepot. »Najbrž sem pred nekaj stoletji v prejšnjem življenju živel na Škotskem. Našel sem celo pokopališče, kjer sem bil pokopan,« je o svojem navdušenju nad Škotsko govoril Petrić. Še vedno je najbolj ponosen na eno svojih prvih nagrad, ko je za sonato za violino na Poljskem prejel prvo nagrado. Na idealni program za simfonični večer bi zagotovo za prvo točko uvrstil klavirski koncert Čajkovskega, ob tem pa z grenkobo ugotavlja, da so danes dvorane za klasično glasbo napol prazne. Kljub temu ga za prihodnost klasične glasbe ne skrbi. »Da je za umetniško ustvarjanje vselej potreben navdih, ne drži, veliko moraš delati, poznati tehnične discipline skladanja in potem že kaj uspe.«

Tone Partljič je najprej odgovoril na vprašanje o tem, čemu se Slovenci največ smejimo? »Drugim zelo radi, sebi pa bolj slabo,« odgovarja prvi slovenski komediograf, ki je seveda pristaš smeha v gledališču. Vsaj polovica repertoarja, da bi lahko bile kvalitetne komedije. Zanj zanimiva izkušnja je bila, ko je prišel za umetniškega vodjo v ljubljansko SNG Dramo. »Igrali so Damo iz Maxima in publika je drla v gledališče. Nakar so me poklicale, naj mi dramaturginje in podobne ne zamerijo, od mene bolj pametne ženske, ter predlagale, da komedijo vzamemo z repertoarja. 'Zakaj, saj jo veliko igramo, dvorana je vselej polna?' 'Že, že, ampak to ni prava publika, me bi rade intelektualce ...' so rekle,« se spominja Partljič in dodaja, da so tudi njega dolgo obravnavali kot ljudskega dramatika s Štajerskega, ki dela predvsem za blagajno … ni pa to enakovredna literatura. Tudi poslanci bi lahko bili malo manj resni dandanes. Ko je on šel v politiko, je bilo drugače. Da so ga 'bivši mladinci' prepričali zato, da ne bi izpadli stranka mladincev, ampak resna stranka. In da nikoli ni bil prav resen politik, je še dejal.

Igralcu je golota izrazno sredstvo

Kiparka Mojca Smerdu je rasla z umetnostjo svojega očeta, kiparja Frančiška Smerduja, kot otroka pa so jo najbolj zaznamovali Pompeji. V ustvarjanju se posveča predvsem glini. »Vedno rada gradim, ne odvzemam, ampak dodajam. Glina je kot nalašč za to, hkrati pa pri delu z njo nikoli ne vem, kaj bo nastalo. Vedno so možna presenečenja.« Pesnica Cvetka Lipuš izhaja iz Železne Kaple, živela je v Pittsburghu, zdaj živi v Salzburgu. »Teorijo najlažje pišem v nemščini, ker sem študirala v Avstriji, študij sem nadaljevala v ZDA in moje poklicno življenje je v angleščini. Ko pišem pesmi, se vračam h koreninam in pišem v slovenščini,« je povedala Lipuševa. Pravi, da ji poezija pomaga in pokaže, kako potovati skozi čas, ki nam je vsem najbrž prekratek.

Slikarja Aleksija Kobala zanima nemogoče, neizvedljivo, hkrati pa meni, da ljudje hočemo iskati brezmejnost, a ta ne obstaja, tako kot ne obstaja absolutna svoboda. Vedno si postavljamo meje. »Predvsem je pomembno, da razširjamo svoje obzorje,« je dejal Kobal, ki v svojih delih veliko uporablja arhitekturo. Ne potrebuje figure, saj pravi, da so figure hiše, hiše pa smo ljudje. Igralka Katarina Stegnar je na vprašanje o goloti na odru povedala, da je nanjo vedno gledala kot na orodje, izrazno sredstvo. »Pri tem je treba biti pazljiv, saj mnogi to vidijo kot provokacijo, kar pa golota ni. Pravzaprav je sleči človeka destabilizacija gledalca, da bi lahko videli še hujše stvari. Golota je neke vrste mehka blazina za to.« Zadnjega je moderatorka predstavila Ambroža Čopija, ki kot skladatelj in zborovodja meni, da je Zdravljica v mnogih pogledih izvrstna himna. Vodja številnih zborov je najprej pisal skladbe za klavir in mu pisanje zborovske glasbe ni bilo blizu. Kasneje je uglasbil mnoge slovenske pesnike, med drugim Balantiča, Kocbeka, Pavčka ... Sicer pa ima rad tišino. »Ampak v pedagoškem poklicu je treba tudi veliko govoriti, tako da sem se v zadnjih letih tega že navadil in postal zgovornejši.«