Ponižna lepota skromnosti

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 15. februar 2016 / 10:39

Blegoš (1562 m) – »Dospevši na Mali Blegoš, se nama je odkril Porezen v vsej svoji dolgočasnosti in odkrila se nama je Črna prst v svoji divni lepoti. Luže na malem Blegošu so bile suhe, in tudi ovac ni bilo, ki se navadno v tolpah pasejo tam,« je v Cvetju v jeseni zapisal Ivan Tavčar.

Blegoš ni visoka gora, kot pravi Tavčar, je ponižna lepota skromnosti, ni veličasten tako kot naši snežniki, a vseeno dominira med Poljansko in Selško dolino. Spokojna gora brez drznih prepadov, ki jih je deležen že Ratitovec v Selški dolini. Danes, ko se planinci večinoma pripeljemo do sedla Kal, od koder nadaljujemo proti vrhu, porabimo za vzpon kratek čas. Konec 19. stoletja, ko sta se na goro vzpenjala Tavčar in Meta, sta za vzpon porabila precej več časa, in zato vložila tudi veliko več truda, kot ga je potrebno danes.

Peljemo se do Poljan v Poljanski dolini, kjer zavijemo proti Javorjam in nadaljujemo do najvišje ležeče vasi pod Blegošem, Gornje Žetine, kjer nadaljujemo še en kilometer po gozdni cesti do sedla Črni kal med Blegošem in Koprivnikom. Proti vrhu vodijo tri poti in običajna pot vzpona poteka po gozdu, »strma pot« kar naravnost navzgor. Te poti se bomo lotili tudi mi. S parkirišča se usmerimo na stezo, ki nas v nekaj korakih pripelje do makadamske ceste, ki jo prečimo. To je cesta, po kateri bomo lahko tudi sestopili, oz. cesta, ki omogoča udoben vzpon do Koče na Blegošu s kolesom. Ko prečimo cesto, zagledamo lesene stopnice, po katerih se povzpnemo, nato pa markirana steza zavije desno in v zmernem vzponu preči pobočje. Spodaj je cesta, ki smo jo prečili. Ko se začnejo okljuki, se tudi pot začne strmeje dvigati. Po polovici vzpona nas markacije peljejo mimo bunkerjev nekdanje Rupnikove linije. Nahajamo se namreč v svetu, kjer je nekdaj tekla meja z Italijo. Gradnja linije je bila začrtana na relaciji Žirovnica–Ratitovec– Blegoš –Žirovski vrh–Cerknica–Slivnica–Črni vrh–Kamenjak–Plase. Novembra leta 1938 je bil za poveljnika štaba za utrjevanje obrambne črte ob meji z Italijo določen general Leon Rupnik (1880–1946), po katerem je jugoslovanski obrambni sistem ob Rapalski meji tudi dobil ime. Obrambna črta Rupnikove linije ni nikoli služila svojemu namenu, saj utrdbe niso bile nikoli uporabljene v vojaške oz. obrambne namene.

Ko pridemo do vrha gozdnega dela poti, se pot položi. Na naši desni strani, približno 200 višinskih metrov nižje, zagledamo Kočo pod Blegošem. Ko dosežemo travnike, nas na začetku čaka še nekaj strmin metrov, nato pa le še lagoden sprehod do vrha. Vrh Blegoša dosežemo po približno eni uri hoje. Tudi na vrhu so ostanki Rupnikove linije.

Razgled se razprostira vse od Grintovca in Kočne, do Storžiča. Vidimo Rjavino in njenega soseda – slovenskega očaka Triglav, tik pred nami je pogorje Ratitovca, malo bolj na levi Soriška planina, potem pa nam pogled potuje po bohinjskem hribovju: Črna prst, Konjski vrh, Matajurski vrh, Raskovec, Rodica ... In seveda, streljaj stran od Blegoša, mejnik med Gorenjsko in Primorsko, Porezen.

Z vrha se spustimo 200 višinskih metrov do Koče pod Blegošem. Pot je strma, kamnita, zato previdnost ni odveč. Od koče nadaljujemo po makadamski cesti. Na križišču poti previdno, saj moramo zaviti desno. Čaka nas tri kilometre makadama, do sedla Črni kal, kjer nas čaka jekleni prijatelj, da nas odpelje domov.

Če pa nam ni, da bi hodili do koče, pa z vrha začnemo sestopati proti jugu, mimo bunkerjev, proti Prvi ravni, od koder do Črnega kala sestopimo po makadamski cesti. Pozitivna plat tega sestopa je sončna pot, ki pozimi prijetno greje, medtem ko je pot sestopa mimo koče v senci. Po izbiri!

Nadmorska višina: 1562 m
Višinska razlika: 441 m
Trajanje: 2 uri in 30 minut
Zahtevnost: 2 / 5