Tam so vrata – pa izgini!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / / 19:50

Sem sploh kaj naredila prav, 1. del

»Stara sem 82 let. V življenju nisem imela veliko sreče. Začelo se je že pri šestnajstih, ko sem verjela napačnemu, zanosila in rodila hčerko,« pripoveduje Romana.

Konec petdesetih let so se ljudje držali podobnih vzorcev, kot so bili tisti, ki so krojili življenje njihovim prednikom. Ženske, ki so bile kaj vredne, so šle k poroki nedolžne, nezakonske matere pa so obsojali. Največkrat se jim je družina zaradi nekakšne časti tudi odpovedala. Podobno se je zgodilo Romani. Ko so doma ugotovili, da nima težav z želodcem, ampak je noseča, je morala pustiti administrativno šolo, ki jo je obiskovala. Mama jo je s takšno silo oklofutala, da ji je še mesece zvenelo v glavi. Toliko so bili še milostni do nje, da je lahko počakala na porod, ni pa smela pomoliti nosu iz hiše. Pa bi oče še popustil, a kaj, ko je imela mati glavno besedo. Bila je pevka na koru in noseča hčerka je bila zanjo strašna sramota!

»Ne bom pozabila jutra, ko so se začeli popadki. Ata je že prej prosil svojega bratranca, ki je vozil manjši tovornjak, da me bo prišel iskat in me potem odpeljal v porodnišnico v Ljubljani, na takratni Koroški cesti. Peljala sem se zadaj, med različnim materialom, ki ga je dostavljal v trgovine. Premetavalo me je sem in tja, dvakrat sem bruhala, a ni hotel ustaviti. Ko sem ga prosila, naj mi pomaga zlesti z rampe, je zaprl vrata kabine ter mi kar skozi okno zabrusil: 'Za to me tvoj oče ni plačal. Znajdi se.

Bolečine so bile že tako hude, da sem se kraj ceste sesedla na tla. Nekaj mimoidočih se me je usmililo in me odvleklo v porodnišnico. Žal pa mi je eden od njih odnesel culo, v kateri sem imela nekaj oblačilc za dojenčka.

Hčerka je prijokala na svet že čez dobro uro. V isti sobi je rojevalo še najmanj deset drugih žensk. Težko je bilo zdržati, tako so kričale od bolečin. S hčerko sva ostali teden dni, potem pa so naju prestavili v Dečji in materinski dom na Prule. Bilo je res hudo: nisem imela čisto ničesar obleči, plenice za Tinko so mi pa podarili iz Unicefa. K meni je večkrat prišla medicinska sestra, pozabila sem že, kako ji je bilo ime. Imela pa je zelo goste svetle lase, ki si jih je zvijala v figo vrh glave. 'Kaj boste z otrokom?' me je spraševala. 'Poznam družino, ki bi deklico z veseljem vzela k sebi, pa še plačali vam bodo,' je govorila. Pa sem odločno rekla, da ne. Ker me ni mogla pregovoriti, mi je upravnica po treh mesecih našla neko žensko, ki je bila pripravljena vzeti hčerko k sebi, v rejo. Skrbela je še za šest drugih nezakonskih in delavskih otrok, imela pa je tudi tri svoje. Živeli so v nemogočih razmerah, a bolje to, kot da otroka prodam, sem si govorila. Našli so mi tudi delo v kartonažni tovarni. Tam je bilo veliko težaškega dela, jaz pa še nisem bila stara osemnajst let. Pa so mi dejali, naj se v prošnji za sprejem na delo za dve leti postaram, saj tega tako in tako ne bo nihče preverjal.

Vsak prosti trenutek sem obiskovala Tinko in jo nosila na zrak. Redno sem tudi plačevala rejnici. Stanovanje, v katerem so živeli, je bilo sestavljeno iz dveh prostorov: večje kuhinje in spalnice. Niso imeli ne stranišča ne kopalnice. V eno nočno posodo so hodili na potrebo odrasli, v drugo otroci. Smrdelo je po hrani, premogu, ki so ga kurili, po umazaniji. Tinka je bila redko bolna. Največ težav so ji povzročale uši.

Ko sem plačala za sobico, ki sem jo delila še z dvema sotrpinkama, in za Tinko, mi je ostalo komaj kaj. Prehranjevala sem se največ z mlekom in kruhom. Včasih, ko so imeli doma koline, mi je sodelavka prinesla kakšno klobaso. Pojedla sem jo kar surovo, saj v sobici nismo imele niti kuhalnika.

Nekoč sem dobila v roke Družino. Prebrala sem članek o škofu Leniču. Odločila sem se, da mu napišem pismo o sebi, Tinki in o svojih stiskah. Odgovoril mi je šele čez kakšen mesec. Predlagal mi je, da se odselim iz Ljubljane v Preddvor, kjer bom dobila prenočišče zase in za hčerko. V nedeljo sem se res odpeljala tja, a me niso nič kaj lepo sprejeli. Zdela sem se jim premlada in predrobna za težka kmečka dela. Župnik Vidic, ki je bil ravno na obisku, pa je dejal, da pozna neko žensko, ki bi me morda začasno vzela k sebi.

Tako sem se konec avgusta preselila k Malki, hčerka je začela obiskovati prvi razred, jaz pa sem se za nekaj let zaposlila v Planiki.

Čeprav sem imela kot 'navadna delavka' skromno plačo, sem svoji punčki omogočila, da je doštudirala. Namesto poročnega darila sem ji prepisala eno od treh parcel, ki sem jih po očetovi smrti dobila za doto. Ko je šla hčerka na svoje, sem v veliki hiši, na pol izdelani (podedovala sem jo po Malki) ostala sama.«

(Konec prihodnjič)