Bila je zelo lepa, jaz pa grda

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. februar 2016 / 12:11

Sestri, 1. del

Jasna je bila še otrok, imela je komaj štiri leta, ko se je njena nezakonska mama poročila s čevljarjem. Bil je eden redkih, ki je na tistem koncu, kjer sta živeli, popravljal čevlje in sem in tja, če je imel kdo denar, naredil tudi nove. Prišel je iz Poljanske doline, s trebuhom za kruhom. Ker je bil priden in velika dobričina, so ga imeli ljudje radi. Kljub temu pa se z njim niso preveč družili, saj se jim je po tihem gnusilo, da jemlje v roke čevlje, s katerimi so pred tem brodili po vsakršni nesnagi.

»Moja mama v nekaterih stvareh, ki so se ji zdele že kako koristne, ni bila preveč natančna ženska,« se spominja Jasna.

»Moški, s katerim se je spentljala in ji je obljubljal nebesa, jo je potem, ko je slišal, da je noseča, pustil na cedilu. To jo je zelo prizadelo, a je ni povozilo. Postala je precej razborita, uporabila bi tudi pesti, če bi bilo treba. Postajala je tudi zelo gospodovalna, a se bojim, da je pod to navidezno 'nasilno' naravo skrivala svojo ranljivost. Ljudje so mi pripovedovali, da je nekoč prišla k Francu (čevljarju) v njegovo delavnico in ga postavila pred zid z besedami, da je samski in v zrelih letih, ona pa tudi, in da jima bo v življenju šlo bolje, če zaživita skupaj. Po njeni snubitvi skoraj ni mogel reči ne in potem sta se leta 1958 tudi poročila. Dobro leto po poroki se je rodila sestrica Angelca. Bila je zelo bolehen otrok. Zdelo se mi je, da je mama zaradi šibkosti ne mara preveč. Dopoldne, ko sem bila v šoli, je nanjo pazil Franc, včasih tudi ena od sosed, a takoj ko sem prišla domov, sem jo prevzela jaz. Bilo je, kot da je moj otrok, ne mamin. Pozneje so se stvari postavile na glavo … Naše skupno življenje je bilo zelo zanimivo. Mama je bila komandant, mi pa njeni 'podložniki'. Vsi smo jo morali ubogati, če je ne bi, bi bil ogenj v strehi. K Francu je vodila nove in nove stranke, revež se mi je kar smilil, saj je pogosto delal tudi ponoči, da je vsem ustregel. Mama je bila tudi zelo varčna, skrbno je pazila na vsak dinar in tako se je zgodilo, da smo lahko že čez kakšnih pet let kupili hišo, v kateri je imel Franc svojo delavnico. S časom je mama ugotovila, da postaja očim do strank vedno bolj popustljiv, zato je ukazala meni, da sem jim je zaračunavala usluge. Bilo je prav smešno, ko so se odrasli ljudje začeli z menoj pogajati, a sem bila nepopustljiva. Franc se je kdaj pa kdaj celo skril, ker mu je bilo nerodno. Mislim, da sta jo starša kar dobro vozila, nikoli se nista prepirala, ob nedeljah smo tudi kam šli. Največkrat za Savo, kjer je Franc nalovil ribe, pa smo jih potem spekli na ognju. Opazila pa sem, da sta sestro Angelco veliko bolj razvajala kot mene. Vse sta ji dovolila. Če je kakšno ušpičila, sem bila jaz kriva. Tudi za njene neuspehe v šoli sem bila odgovorna, kar mi sploh ni bilo všeč. Pa saj ni bila neumna, le precej lena. Doma ji ni bilo treba nič delati, saj smo drugi vse postorili namesto nje. Bila je tudi zelo lepa. Imela je goste, skodrane lase, v katere je mama namestila pentljo. Kdaj pa kdaj jo je oblekla v lepo obleko in se z njo sprehodila po ulici. Uživala je, ko so ju ustavljali znanci in tudi popolni tujci, ter ju občudovali. Z menoj se ni mogla postavljati. Bila sem bolj debelušna, imela sem grde, precej krive zobe in skrajni rob čela tik pod lasmi mi je kazilo večje znamenje, iz katerega so mi kasneje, ko sem bila v puberteti, rasle trde in ostre črne dlake. Ker pa sem imela bolj redke lase, sem ves čas nosila krajše pričeske, zato se je vsak, ki je imel pet minut časa, v znamenje vtikal in se zgražal nad njim,« pripoveduje Jasna. Pogosto med pripovedovanjem pokuka tudi v zvezek, v katerega si je zadnjih trideset let zapisovala vse, kar se ji je v življenju pomembnega zgodilo.

Upala je, da bo lahko šla študirat, a se ji želja ni uresničila. Čevljarska delavnica je imela iz leta v leto manj strank, Franc ga je na skrivaj tudi pil, pri hiši pa je manjkalo denarja. Mama je ukazala, da mora iti Jasna v službo in kaj prispevati k družinskemu proračunu. Nič ni pomagalo, da je jokala in protestirala! Ko je bilo mami zadosti njenega upiranja, jo je nekoč zaklenila v spalnico in jo toliko časa tepla povsod, kamor je padlo, dokler ni obležala na tleh. Ko je za seboj zaloputnila z vrati, ji je še zagrozila, da bo tako vsakič, ko bo 'pozabila', kdo je pri hiši gospodar.

Jasna je upala, da ji bo pomagala vsaj sestra, konec koncev je imela že skoraj devet let! Pa se to ni zgodilo. Še več: smejala se ji je, ko je videla podplutbe na rokah in stegnih. Franc se prav tako ni drznil ugovarjati. Že tako in tako je vsaj stokrat na dan slišal, da ni nič vreden in ga morata vzdrževati žena in pastorka.

»Še danes, ko se spomnim na tisti čas, se pogosto sprašujem, kako to, da nisem opazila, da se je mama iz leta v leto bolj spreminjala. Zdelo se mi je, da je bila zelo razočarana nad mojo zunanjostjo in nad tem, da Francu ni uspelo, da bi postal pomemben in bogat. Ne rečem – zelo se je trudila, da bi bil naš dom čist in lep, to pa je bilo tudi vse. Razen Angelci ni bila sposobna nuditi ljubezni nikomur. Nekajkrat na leto smo obiskali njene sorodnike. Imela je več bratov in sester, vseh nisem niti poznala, saj so se po vojni razkropili po Kanadi in Argentini in se zaradi takšnih in drugačnih razlogov v domovino niso vračali. Babica, njena mama, mi je z užitkom rekla, da sem 'škart'. Name je bila jezna tudi zato, ker sem bila 'kriva', da so imeli njeno hčerko za 'padlo žensko'. Za povrhu sem bila bolj podobna nekemu drugemu moškemu in ne tistemu, ki ga je mama tožila za očetovstvo. Ko sem to izvedela, se mi je zdelo zelo zabavno. Mame si sploh nisem mogla predstavljati, da bi bila kdaj ženska, ki bi koketirala z moškimi in jih – bog ne daj – spuščala tudi v svojo posteljo! Po vasi so šepetali marsikaj, zato pa smo tudi bolj poredko prihajali na obiske. Z bratranci in sestričnami se nisem družila. Vsak od nas je živel v svojem svetu. Doma so slišali, da sem nezakonska, in četudi niso vedeli, kaj točno to je, so se obnašali, kot bi bila kužna. Pa ni bilo hudega, res ne. Če je bila mamina samozavest na nek način lažna, je bila moja pristna. A, zanimivo: zlepa nisem pokazala, kaj si o kom mislim.«

Jasna je bila polna jeze in razočaranja, ko je ugotovila, da gre večino njenega težko prigaranega denarja za Angelčine obleke in tudi za 'lišp'. Pogosto ni imela zase niti toliko denarja, da bi si kupila novo spodnje perilo. Angelca se je lahko vpisala na administrativno srednjo šolo, kjer pa pri učenju ni ravno blestela. S težavo je preplezala skozi prva dva letnika, v tretjem pa ji je pošteno zaškripalo.

(Nadaljevanje prihodnjič)