Zakon in leta II.

Rekli smo, da ima zakonsko zadovoljstvo glede na leta krivuljo U. Na začetku je zadovoljstvo največje, nato pada in se po približno 60. letu spet poveča. Najprej smo zaljubljeni. To je ena izmed socialno sprejemljivih norosti, na katero nimamo zavestnega vpliva. Ko pride, poči in je noro lepo. Žal pa to podoživljanje raja ne more trajati večno. V času zaljubljenosti naši možgani izločajo velike količine serotonina in dopamina. Zaljubljenost je trik narave in takrat podoživimo simbiotično (kot da smo eno) življenje sebe in mame. V prvem letu življenja otrok namreč sebe ne doživlja kot ločeno bitje, temveč je eno z mamo. V drugem obdobju zakona pride do padca zakonskega zadovoljstva, o čemer smo pisali v prejšnji kolumni.

Z vstopom v tretje življenjsko obdobje pa se začne zakonsko zadovoljstvo spet povečevati. Zakaj? Nekaj je zunanjih, vidnih razlogov: veliko ljudi se takrat upokoji, čeprav je manj denarja, je pa le-ta stalen in zanesljiv vir preživetja, življenjski tempo se zmanjša, stanovanjski problem je rešen in krediti odplačani, otroci so odšli od doma in življenje v dvoje je ekonomsko znosnejše. Hkrati vsi ti navedeni razlogi pogosto tudi povečajo strah pred bližino zakoncev. Verjetno pa je bistveni notranji razlog za dvig zadovoljstva – strah pred osamljenostjo in strah pred prihajajočim koncem življenja. Tako moramo zapisati, da zakoni na starost (v povprečju seveda) bolj kot večje zadovoljstvo izkazujejo večjo stabilnost. Ljudje potrpijo, samo da niso sami. Sprejeli so način sobivanja, sitnobo in nerganje, molk in tišino, popivanje in ukvarjanje z malenkostmi … Veliko potrpimo, samo da nismo sami. Biti sam nas je strah, je hudo in da se temu izognemo, spustimo kriterije. Pripravljeni smo to ceno plačati z lastno srečo, v tem primeru v zakonu.

Ni pa nujno, da nam zadovoljstvo v zakonu z leti res pada. Čudovita novica je, da se midva skupaj lahko odločiva, da naju ne zanima povprečje in suhoparne raziskave. Midva se na začetku zakona ali v srednjih letih ali v starosti lahko odločiva, da se bova imela lepo. Prej ko sprejmeva to odločitev, bolje za naju. Nikoli pa ni prepozno. Gotovo vsi poznamo starejše zakonce, ki so radi skupaj. Radi skupaj počnejo stvari in radi se skupaj smejijo. Prepire pa so zamenjali s poslušanjem, sočutjem, razumevanjem. V zakoncu vidijo najboljšega prijatelja, vsak sprejema svoja notranja težka stanja, za njih ne krivi zakonca, jih pa predeluje v njunem odnosu, kjer je več spoštovanja kot očitanja. Takšni zakonci na starost celo na zunaj postanejo podobni.

Zato nam ni treba čakati, da se nam zadovoljstvo v zakonu poveča šele po 60. letu. Začnimo takoj in ne čakajmo na sozakonca. Saj to delamo najprej zaradi sebe. Dober zakon sestavljata dva svobodna in srečna človeka.