Po petdesetem ni treba umreti

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 4. februar 2016 / 20:08

Mlademu športniku razlagati, kako dober si pri petdesetih, je res izguba časa. Ne sicer taka, kot če sedemdesetletnik pravkar sprejetemu med abrahamovce razlaga, kako trenira pri tej starosti. Vemo, da bi moral biti polstoletnik pametnejši ali izkušenejši od prej omenjenega mladeniča oziroma mladenke. Torej, da bi vedeli, kaj si mislijo dvajset ali trideset let mlajši ljubitelji športa in rekreacije o vas, je dovolj, da pomislite, kaj si vi mislite o nekom, ki je trideset let starejši in še vedno miga. To gre nekako v tej smeri: če je ta starina uspešna in dobra v svojem športu, potem si rečeš: »Hvala bogu, da bom takle pri teh letih.« Če pa se ta starina kotalika in spotika in se nikoli ne ve, ali je to njegov boj za ju­tri, potem rečeš: »Pri teh letih bi pa lahko bil že pri pameti.« Ali kaj podobnega v sarkastičnem tonu. Ne vem sicer, kako se počuti Domen Prevc, ko ga preskoči Noriaki Kasai, vendar vem, da če bi se to meni zgodilo, bi nikoli več ne oblekel pajaca in si nadel čelade. Lahko pa bi si rekel: »Preskočil me je zelo izkušen skakalec.« Čisto odvisno od razpoloženja oziroma od moje končne uvrstitve. Če bi bil trideseti in on prvi, bi se slekel za vedno. Če bi bil on prvi in jaz tretji, bi rekel, da so izkušnje na njegovi strani, da je imel srečo, da je to itak njegova zadnja zmaga ... Za tiste, ki ne veste, kdo je Domen in kdo Noriaki, moram dopisati, da sta oba smučarska skakalca in oba tekmujeta na istih tekmah, vendar je prvi od slednjega mlajši kar 29 let.

Zaradi takega razmišljanja sem šel brat knjigo, ki je zadnje čase zares pravi hit med abrahamskimi športniki in nosi naslov Hitri po petdesetem. Napisal jo je Američan Joe Friel, avtor trenerskih biblij za kolesarje in maratonce. Če bom imel srečo, bom nekoč dočakal pol stoletja, in upam, da bom še lahko migal, zato ni odveč vsaj nekoliko se izobraziti. Knjigo priporočam vsem, ki so vam nekoč rekli (če vam še niso, še ni vse izgubljeno), da športnik po petdesetem ni več športnik, ampak zgolj srečko, ki mora večkrat na leto za mašo dati, ker je sploh še na tem svetu. Da, starci, ki se družijo z mladci, to ali pa kaj podobnega slišijo vedno, ko se berejo rezultati tekem. Nekoč sem iz ust mladega kolesarja slišal nasvet starejšemu: »Za vsak slučaj kolesari samo okrog pokopališča, namesto bidona pa v košarico raje vtakni svečo.« Knjiga predstavlja fiziološke procese, zaradi katerih začne zmogljivost športnikov po petdesetem letu naglo upadati, in kako te procese upočasniti oziroma kratkoročno celo ustaviti in obrniti v drugo smer. Knjiga je resna, vendar sem se pri branju zalotil neresnega, ker nisem našel razloga, zakaj bi moral biti po petdesetem letu hiter. Vendar pa vsaka glava drugače bere knjige, in če bi Joe ne imel prav, bi bila tale zanesljivo prav tako prezrta, kot so mnoge druge, ki niso znale pojasniti meje med zdravim in nezdravim načinom staranja športnika. Knjiga je nova biblija za športnike po duši ...