Tri doline

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / sreda, 3. februar 2016 / 14:01

Jerebikovec (1593 m) – Najvišji vrh Mežakle, ki vedno navduši s svojim razgledom. Ker razglednika kar nekaj časa že nisem obiskala, so me nekatere stvari pozitivno, druge pa, žal, negativno presenetile.

Letošnja s snežno odejo skromna zima nas zvablja tudi v visokogorje. A včasih si je vršace lepo ogledati s kakšnega razglednika, ki nahrani lepote lačno dušo. Eden takih je najvišji vrh Mežakle Jerebikovec, ki je eden tistih mojstranških vrhov, kjer se temeljito »grize kolena«. Na vrhu strmega vzpona se bomo zazrli v samo nedrje triglavskega kraljestva; pred nami se bodo odprle tri doline: Krma, Kot in Vrata. Obiskali bomo svet, kjer nas nagovarja, mi pa se lahko le čudimo nad njo.

Zapeljemo se do Mojstrane in zavijemo proti dolini Krme. Po dobrem kilometru poti bomo na levi strani zagledali tablo, ki označuje Triglavski narodni park. Nadaljujemo še dva ovinka, ko na desni strani vidimo priročno, manjše parkirišče, na levi strani pa smerokaz, edini na poti, ki označuje začetek sicer nemarkirane poti. To je bilo prvo presenečenje; ličen smerokaz, ki ga pred nekaj leti še ni bilo.

Celotna pot je nezahtevna, vendar strma, zelo strma. Steza se požene skozi gozd naravnost navzgor, občutek, kot da hodimo po široki grapi. Rahlo zavije v desno, nato pa izrazito v levo, skoraj na rob grebena. Nadaljnji vzpon je strm, grizemo kolena. Pogrešali bomo okljuke, ki bi ublažili naklon poti. Na razglednem grebenčku, ki se odpre proti karavanški lepotici Kepi, se steza rahlo položi, a le za trenutek. Na tem mestu je tudi razgledna klop, kjer se lahko vsaj malo nadihamo. Pot zavije desno in se strmo, tokrat v okljukih, dviguje naprej proti Planini Mežakla. Strmina praktično ne popusti, vse dokler ne dosežemo gozdnatega sedla.

Pred nami je opuščena Planina Mežakla, na višini 1350 m. Na planini je tudi spomenik padlim partizanom jeseniško-bohinjskega odreda. Pot se po ravnem usmeri desno, kjer se priključi gozdni cesti, ki nas pripelje na sedlo tik pod vznožjem vrha Jerebikovca. Smo v Tilčkovem Rovtu, kamor tudi pripelje cesta z vzhoda, preko celotne Mežakle. Vzpon, ponovno, nadaljujemo strmo navzgor po gozdu. Del poti gre tudi po gozdnatem grebenu in med krošnjami dreves se kažejo delčki tistega, kar se vidi s plešastega vrha Jerebikovca.

Goli vrh Jerebikovca nam postreže s čudovitim razgledom, ki se začne na Pokljuki pri Debeli peči. Kot na dlani so nam vrhovi, ki na levi strani ustvarjajo dolino Krme: Lipanjski vrh, Mrežce, Debeli vrh, Mali in Veliki Draški vrh, Tošč. Na desni strani Krmo zapirajo Pršivca, Rjavina, Luknja peč, Dimniki, Macesnovec. Na drugi strani le-teh je dolina Kot, nad katero se bohotijo Rjavina, Vrbanove Špice in Cmir. Na desni strani je dolina Vrata. Nad vsem dominira očak Triglav, družbo pa mu dela njegova družica Škrlatica. Z Jerebikovca vidimo tudi Pihavec, Bovški Gamsovec, Stenar, Dolkovo Špico, Rokave, Oltar in na koncu tudi Kukovo špico, Vrtaško sleme. Na severu bomo kot na dlani imeli južna pobočja Karavank, če bo lepo in jasno vreme, pa na vzhodu Kamniško-Savinjske Alpe. Veličasten pogled, ki neprecenljivo poplača zadihanost in visok pulz na strmi poti.

Razgled z vrha se mi je zdel boljši kot pred leti. Očitno se je malce drevja na vrhu izsekalo. Skromen Lojzov bivak na vrhu pa je, žal, podlegel zobu časa.

Pot sestopa poteka po poti vzpona. Snega na poti nekaj malega je; no, saj pozimi so male dereze obvezna oprema za sredogorje.

Nadmorska višina: 1593 m
Višinska razlika: 948 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 3 / 5