Še danes so ponosni na Andrejo
Andreja Grašič, sedaj Koblar, je pred dvajsetimi leti v Oserblieu prvič slavila na tekmi svetovnega pokala v biatlonu, njeni zvesti navijači iz Fan cluba Andreja pa se radi spominjajo tudi številnih drugih uspehov športnice iz Križev pri Tržiču, ki sedaj z družino živi na Norveškem.
»Andreja je res športnica od glave do peta – in čeprav je minilo že kar nekaj časa, odkar ne tekmuje več, smo člani Fan cluba Andreja še vedno zelo ponosni nanjo,« pravi predsednik Lado Srečnik, ki se rad spominja vseh njenih uspehov, posebno pa prve zmage v svetovnem pokalu, od katere te dni mineva natanko dvajset let.
Tudi drugi navijači simpatične Andreje niso pozabili. Športno kariero je začela kot smučarska tekačica in s 14 leti prvič osvojila naslov državne prvakinje. S 15 leti je prvič nastopila na tekmi svetovnega pokala v teku na smučeh na desetkilometrski progi, nato pa se je odločila, da iz tek zamenja za biatlon.
»Odločitev je bila za Andrejo pravilna. Po treh letih tekmovanja v biatlonu je dosegla prvo zmago za svetovni pokal. To je bilo v Oserblieu na Slovaškem in ta zmaga je z zlatimi črkami zapisana v njeni športni karieri. Andreja je bila kar dvaindvajsetkrat državna prvakinja in enaindvajset let članica državne reprezentance,« pravi Lado Srečnik.
Seveda je v tem času dosegla tudi vrsto drugih odličnih rezultatov, v sezoni 2015/2016 je bila tudi svetovna prvakinja na 15-kilometrski razdalji in si priborila mali kristalni globus. Navijači so ponosno vriskali: žiga žaga, žiga žaga, Andreja zmaga. Zmagala je še na dveh tekmah svetovnega pokala, bila štirikrat druga in tretja.
Kjer so le mogli, so jo spremljali najzvestejši navijači, člani kluba njenih oboževalcev. Uspešno je nastopala na olimpijskih igrah v Lillehammerju, v Naganu, Salt Lake Cityju in Torinu, zadnji krog pa je odtekla leta 2007 na Pokljuki, ko je bila stara 35 let.
Zaposlena je bila v Slovenski vojski, osvojila pa je tudi pet naslovov svetovne vojaške prvakinje. Ponosna je na odlikovanje Mednarodnega komiteja za vojaške športe, prav tako je dobitnica velike in male statue Olimpijskega komiteja Slovenije, Bloudkove plakete in drugih priznanj, tudi priznanj Občine Tržič in naziva častne članice TD Tržič.
Lani se je Andreja poslovila od domačih krajev in se z družino odselila v olimpijsko mesto Lillehammer. Njen mož Jernej Koblar, nekoč uspešen alpski smučar, je namreč tam trener, sinova Tjuš in Tinus pa igrata hokej. »Življenje na Norveškem je za razliko od življenja v Sloveniji enostavnejše in prijaznejše. Za Tjuša in Tinusa pa raj, saj imata nazaj otroštvo, ki bi ga v Sloveniji s šolo izgubila. Včasih se vprašam, ali so tukaj 50 let za nami ali pa pred nami. Otroci blazno radi hodijo v šolo in domov prihajajo nasmejani. Fanta nadaljujeta z igranjem hokeja, ki ga imata rada. Vseeno imata še dosti časa za druge športe in zabavo,« je zapisala Andreja, ki je po srcu seveda ostala športnica.
»Ko me kdo vpraša, kaj sem delala, in povem za svoje rezultate, mi vsi čestitajo, vsi so začudeni, kako dobra sem bila. Res cenijo dobre rezultate,« pravi Andreja in dodaja, da Jernej veliko hodi s smučarji po svetu, ona pa si še vedno rada nadene tekaške smuči. »Zdaj šele razumem, zakaj so Norvežani tako dobri v športu. Po cesti je vse polno rolkarjev, pa ne slišiš, da bi kdaj kdo potrobil. Pozimi pa je smučarskih prog, kolikor hočeš. Vsi gredo na proge z malico v nahrbtniku, nihče ne gre na poti v gostilno. Ni pomembna oprema, hrana, važno je, da greš na smučke, na turo,« pravi Andreja, ki je navdušena nad življenjem v Lillehammerju.
»Lillehammer je veliko, lepo in prijazno mesto. Tu smo si ustvarili nov dom in povsod imamo občutek, da smo dobrodošli. Niti za trenutek se ne počutimo tujci. Edina slaba stran vsega je, da ne moreš objeti prijateljev, ko si to želiš,« je zapisala Andreja in poslala še posebno veliko pozdravov svojim prijateljem in tudi navijačem.