Naši junaki

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 19. januar 2016 / 12:50

Športniki so zagotovo naši junaki. Tedaj izginejo vse razlike, nasprotja, mladi in stari smo enotni, vsi željno pričakujemo njihove nastope, jih spremljamo po televiziji, če smo na poti, po radiu in če smo res navdušeni, jih gremo gledat tudi na tekme. O njihovih dosežkih steče beseda kar tako mimogrede tudi med neznanci. Danes lahko vse spremljamo po televiziji. Imamo časovni zamik, tako pogledujemo skoke večkrat. Danes se ni težko zapeljati tudi na bližnja prizorišča v Avstriji (Bischofshofen ni daleč, prav tako Kulm). Moja mati je večkrat povedala, da sta šla s svojim očetom z vlakom v Planico gledat skoke in Helmut Recknagel je tedaj skočil 100 metrov. Jaz se spominjam, da smo pri športni vzgoji gledali vožnje Bojana Križaja, Strela pa Mateje Svet. V športnem kabinetu so imeli majhen črno-beli televizor. Da je bilo sploh mogoče spremljati sliko, je učitelj zadaj zapičil kovinske škarje, to je bila antena, in potem smo se vsi strpali v majhen prostor in navijali. Mlajši kot so otroci, bolj vriskajo in skačejo od navdušenja. Nacionalna napetost in rivalstvo med Nemci, Avstrijci in Slovenci nam je zapisana v kri. Kadar zmagujemo Slovenci, se mi zdi, da smo kot David in Goljat. Majhna Slovenija z bistveno manjšim naborom športnikov, z manj denarja, konkurira skakalnemu ali smučarskemu poslu, ki se vrti ob tovrstnem tekmovalnem športu v sosednjih državah. Norvežanom zelo privoščimo zmago in Noriaki Kasai je ljubljenec občinstva. Dlje kot so oddaljeni od naših meja, bolj smo prijateljski in se veselimo skupaj z njimi. Ko je bila olimpijada v Sočiju, smo bili ravno na smučanju v Avstriji. Tina je tedaj premagala vse Avstrijke in še v hokeju smo premagali Avstrijce s 4:0. Tedaj dobim kar dve sporočili, pazite se, kako se boste obnašali v Avstriji.

Ko smo šli na Triglav skupaj z učitelji slovenske gimnazije v Celovcu, je bil en med njimi nogometaš. Po nekaj urah hoje besede tečejo že bolj prijateljsko, pa ga sprašujemo, denimo da bi igrali nogometni reprezentanci Slovenije in Avstrije, za koga bi navijal. Za Slovence, odgovori učitelj športne vzgoje. Jaz se čutim bolj Slovenca kot Avstrijca, razen tega poznam večino nogometašev slovenske reprezentance. Morda je bil le vljuden do nas, vendar je res tako odgovoril. Resnično so junaki in nam polepšajo vsakodnevne obveznosti, najpogosteje konce tedna. To nas zbližuje. Ob vihrajočih slovenskih zastavah in himni človek čuti, kaj pomeni pripadati nekemu narodu. Lahko bi rekli, da je banalnost, kos blaga ali pesem kot vsaka druga, pa nam nemalokrat pritečejo solze na lica … Kot da bi imeli kaj zraven. Nič, in vendarle so naši junaki. Ponosni smo nanje in vedno bomo njihovi navijači.