O plemstvu na Loškem
V Miheličevi galeriji v Kašči smo prisluhnili predavanju dr. Mihe Preinfalka o plemstvu na Loškem.
V Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka so letošnji cikel torkovih večerov, ki jih že več let pripravljajo v Miheličevi galeriji v Kašči, začeli na visokem nivoju, ki ga je narekovala že sama tema predavanja Plemstvo na Loškem, potrdil pa gostujoči predavatelj, strokovnjak za to področje, dr. Miha Preinfalk z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa na ZRC SAZU. V preteklosti je v slovenskem prostoru živelo veliko plemiških rodbin in Škofja Loka v tem pogledu ni nikakršna izjema. Živahne trgovske povezave, možnost službe pri freisinškem škofu in pa gospostvi v Stari Loki in Puštalu so po eni strani privabljali že obstoječe plemiške rodbine, po drugi strani pa so omogočili pridobitev plemiškega naziva tudi meščanom.
Gostujoči predavatelj je uvodoma omenil stereotip, ki se pri nas vleče že več kot stoletje: »Še vedno imamo plemstvo za nekaj tujega, nekaj, kar ni del Slovencev in naše zgodovine. Zato ga tudi nismo kaj dosti raziskovali, ampak smo ga skoraj povsem izrinili iz svojega zgodovinskega spomina. Sam menim ravno nasprotno, in sicer iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je pojem tujcev zelo težko opredeliti, zlasti za stoletja nazaj. Če neka družina tu živi desetletja in celo stoletja, jo res smemo imeti za tujo? Kot drugo pa naj omenim, da je bilo plemstvo dolgo časa družbena elita, ki je podobno kot drugje po Evropi pomembno vplivala na razvoj in dogajanje v našem prostoru,« je prepričan dr. Miha Preinfalk. Če plemstvo iz takšnih ali drugačnih razlogov izrinemo iz svoje zgodovine, se odpovemo tudi pomembnemu delu slovenske zgodovine.
Publika v prijetno polnem prvem nadstropju Miheličeve galerije je nadalje izvedela, da je bilo plemstvo na Loškem zelo heterogeno. Po eni strani so to stare, srednjeveške plemiške rodbine, katerih začetkov se ne da točno določiti in jih imenujemo 'praplemstvo' (mednje na primer sodijo Lambergi, Auerspergi, Thurni …). Druga skupina so novoveško plemstvo, plemstvo obleke oziroma plemstvo denarja. Gre za rodbine, ki so nekako od 15. in 16. stoletja naprej dobile plemiški naziv za razne zasluge na področju gospodarstva, kulture, vojske, uprave in podobno. Kot je povedal predavatelj, so rodbine pogosto plemiški naziv preprosto kupile, formalno pa so to označili kot finančno pomoč cesarski oziroma državni blagajni. Nadalje je tu še plemstvo 19. in 20. stoletja, ki je nastalo v Avstrijskem cesarstvu, kajti staro Sveto rimsko cesarstvo je bilo leta 1806 ukinjeno in je zato plemstvo, ki je nastalo po tem letu, treba obravnavati posebej.
Na Loškem poznamo vse tri vrste plemstva. Prva skupina bistvenega pečata ni pustila. Drugače je bilo z novoveškim plemstvom, ki ga Preinfalk nadalje deli v tri skupine. Kot je povedal, gre za plemstvo, ki je izšlo iz vrst uradnikov freisinškega škofa (rodbini Fürnpfeil, Rasp …), druga skupina so bogati trgovci (Oblak - Wolkensperg, Zanetti, Lukančič, Kunstl), v tretjo skupino pa sodijo 'tuji' plemiči, torej tisti, ki niso izvirali z Loškega, ampak so tu kupili posest in se sem preselili (na primer družina Dinzl iz Preddvora, ki so bili graščaki pri Svetem Duhu). Tu je še skupina tako imenovanega avstrijskega plemstva 19. in 20. stoletja (Detela, Strahl, Globočnik, Levičnik …).
V predavanju je dr. Preinfalk tako pripravil kratek pregled plemiških rodbin na Loškem od srednjega veka do leta 1918, ko je bilo plemstvo odpravljeno. »Gotovo so bili med pomembnejšimi Oblaki - Wolkenspergi, ki so se kot baroni zelo visoko povzpeli na hierarhični lestvici plemstva in so tudi najdlje ostali povezani z Loškim. Pomembni so bili tudi Fürnpfeili, saj se je sredi 17. stoletja vsa uprava loškega gospostva združila v njihovih rokah. Ne smemo pa pozabiti tudi na Strahle iz Stare Loke, kajti njihova umetniška zbirka je bila fenomen v našem prostoru, povsem primerljiva z drugimi takimi zbirkami v Srednji Evropi. Narodni muzej in Narodna galerija se lahko za velik del svojih današnjih zbirk zahvalita prav Strahlom,« odgovarja dr. Preinfalk.
Za plemstvom je danes ostalo nekaj nagrobnikov, sem in tja kakšen grb v cerkvah ali na fasadah, morda kakšen portret v muzeju, poleg dvorcev in hiš, seveda, pa bi kaj več težko našli. Po strokovnjakovem vedenju je sicer spomin na plemstvo tudi na Loškem precej šibek, saj mu ni znano, da bi bila recimo po kakšni družini ali posamezniku poimenovana kakšna ulica. Hilda Svoboda je bila zadnja plemkinja, ki je živela v Škofji Loki, dr. Miha Preinfalk meni, da tudi zadnja na Slovenskem, ki je živela v svojem gradu. »Druge družine so se ali izselile ali izumrle. To pomeni, da ni bilo več moških potomcev, kajti pri plemstvu se je vse dedovalo samo po moški strani – in če moških članov ni bilo več, je družina veljala za izumrlo.« Z Wolkenspergi se je to zgodilo leta 1937, ko je umrl Hildin oče Avgust, dokončno pa s Hildino smrtjo leta 2012. Takrat je družina izumrla tudi po ženski strani. Da v ZDA živi še njena nečakinja Isabelle Kralj, smo še izvedeli ob zaključku zanimivega predavanja.