Miselni in čustveni nivo

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 14. januar 2016 / 15:06

Ko je človek začel misliti, smo zlezli iz drevesa, zlezli iz jam in postajali spretnejši od okolice. Razum in misel sta človeku omogočila, da imamo danes tako zelo visok življenjski standard – gledano na preteklost. Mirno lahko rečemo, da povprečen Evropejec živi mnogo boljše kot graščaki in plemstvo pred 500 leti. Tehnološki napredek je prav gotovo posledica izjemnosti človeškega razuma. Ne vemo, do kam vse bomo še napredovali, in le upamo lahko, da bo človek nekoč uporabljal svoj razum tudi za bolj sočutno življenje sočloveka. Ko bi le nekoliko bolj solidarno razporedili materialno bogastvo.

Če bi iz vesolja gledali na ljudi, bi rekli, da imamo veliko in dobro živimo. Mi pa poleg tega, da dobro živimo, želimo biti še srečni. Zanimivo, da sreča in materialno blagostanje ne gresta prav dobro z roko v roki. Torej pri določitvi sreče ne vpliva le naš razum in tisto, kar nam razum določa in daje. Sreča je mnogo bolj kot od materialnega stanja odvisna od naše notranjosti. Bolj kot se v to poglabljamo, manjšo vlogo ima razum. Kaj pa pridobiva kot kriterij? To so vzdušja, ki jih nosimo v sebi. Z razumskega stališča je težko razumeti, da so revni ljudje lahko bolj srečni in da bogati ljudje niso srečni, ko imajo vsega dovolj. Pri teh notranjih vzdušjih ali stanjih, ki jih imamo prav vsi, pa je ključno, kako prepoznavamo sebe – kaj je v meni, kako to v meni živi, kaj in kdaj nekaj vpliva na moje razpoloženje in na mojo voljo. Ker se določena moja razpoloženja pojavijo le občasno, smemo domnevati, da jih občasno odrinemo iz svoje zavesti. Vendar se posamezna naša počutja redno in vedno vračajo. Tega ne moremo preprečiti. In ta notranji svet, ki mu lahko rečemo tudi naš čustveni svet, ima neprimerno večjo in močnejšo vlogo v našem življenju, kot si želimo priznati. Mu moramo kar priznati vodilo vlogo, saj ko se aktivira npr. jeza, takrat razum odpove in še bolj odpovejo razumski razlogi.

Če želimo dojeti življenje bolj celostno, moramo upoštevati tisto, česar ne maramo in kar odrivamo od sebe. Recimo temu, da odrinemo v podzavest. Pogosto je pretresljivo, ko opazimo, da ima ta podzavest vpliv na naše mišljenje in vedenje. Vse to do trenutka, ko se odločimo sprejeti odgovornost ne samo za svoje mišljenje, temveč tudi za svoje počutje (in svojo podzavest!!). Zdi se, da je takrat vloga razuma, da se nekako izklopi, dopusti podzavesti, hkrati pa razum kontrolira ali uravnava naš notranji svet. Avtocesta do podzavesti ali našega notranjega sveta so naša čustva. Zato jih sprejmimo kot del sebe in se jih ne ustrašimo. Saj so samo čustva, čeprav pogosto tako zelo boleča. Ko jim priznamo moč, jim jo hkrati odvzamemo. Za težkimi čutenji so skrita prijetna.