Pri Mežnarjovem Janezu na Rodinah

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / torek, 12. januar 2016 / 10:50

»O, kar nekaj Jalnovih lastnosti vidim pri sebi! Ljubezen do planinstva, uporništvo, trmo – me zlepa ne premakneš, tudi kvartopirstvo – pri taroku si zbistrim glavo, pa ljubezen do lepe narave ...« na vprašanje, ali nosi kaj lastnosti znamenitega prastrica Janeza Jalna odgovarja Janez Mulej, Mežnarjov Janez z Rodin, ki že četrt stoletja z veliko zanosa, ljubezni in tudi ponosa skrbi za pisateljevo rojstno hišo sredi Rodin.

Jalnova rojstna hiša, ki stoji tik ob cerkvi sv. Klemena, je v lasti devetčlanske družine Mulejevih od leta 1991, ko je umrla stara teta, prva Jalnova dedinja. »Prej smo živeli v Podmežakli, moj oče pa je sicer doma iz Smokuča. Jalen je moj stari stric,« pripoveduje Janez Mulej, ki je bil rojen leta 1954 v Grahovem pri Cerknici, prav v župnišču, kjer je služboval Janez Jalen. »Name je bil Jalen zelo navezan, jaz pa nanj, zato je tudi zapisal v testament, da hišo po tetini smrti podedujem jaz. In po tetini smrti leta 1991 sva z ženo in takrat še petimi otroki začela ustvarjati življenje tu, na Rodinah ...« Del hiše so uredili za bivanje, v starem delu pa je Mulej v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine iz Kranja obnovil zbirko o pisateljevem delu in življenju. Kot pravi, je bilo v hiši polno Jalnove zapuščine, sam pa je čutil neke vrste moralno obvezo, da poskrbi za ohranitev spomina na pisatelja, zato so leta 1997 muzejski del hiše odprli za javnost. V veži je razstavljena dokumentacija in rekonstruirana črna kuhinja, v kamri je pisateljev delovni prostor z rokopisi, tiskanimi deli in dokumenti, bivalni prostor (hiša) pa je opremljen z originalno opremo. Hišo predstavljajo osnovnošolcem in srednješolcem, obiščejo pa jih tudi študenti raznih fakultet in drugi, ki jih zanimata življenje in delo Janeza Jalna. Radi slišijo kakšne podrobnosti iz njegovega življenja, saj je bil znan tudi kot jezični mož, ki je znal marsikatero stvar obrniti v humor. A hiša živi tudi v času, ko ni obiska. Ob božiču Mulejevi že skoraj dvajset pripravljajo razstavo jaslic, za veliko noč razstavo pirhov, potekajo slikarske razstave, obeležujejo ljudske praznike, kresovanja, na dvorišču pa občasno uprizorijo tudi kakšno igro.

Kuhar z dušo

A pravo dušo hiši dajejo ljudje, zlasti Janez Mulej s svojo gostoljubnostjo in zgovornostjo. Kot pravi, obiskovalce vselej sprejme po domače, z domačim žganjem, ki prebije prvi led, zraven pa tudi zavriska, če je treba, da se ljudje počutijo dobrodošle. Goste postreže tudi z domačim kruhom in zaseko pa celo prekajeno postrvjo, ki jo z zetom prekajujeta v domačem dimniku. Zraven vplete kakšno zanimivo zgodbo iz preteklosti, obiskovalcem pripoveduje zanimive anekdote o pisatelju, povabi jih tudi v bližnjo cerkev sv. Klemena, jim pove kaj o vili Rustici in o ostankih starorimske poti ... »Smo najbolj obiskana hiša – poleg Prešernove rojstne hiše v Vrbi, seveda – na Poti slovenske kulturne dediščine,« je ponosen sogovornik, ki je sicer po osnovni izobrazbi kuhar. Vrsto let je bil šef kuhinje v blejski Vili Prešeren, kjer se je, kot pravi, tudi naučil komunicirati z gosti. Govori angleško in nemško, ne sicer odlično, a se potrudi in običajno se lahko zmeni prav vse. Znanje pa je nabiral tudi iz knjig, saj je, kot pove, prebral celotno Jalnovo zapuščino. Pisatelj je hranil ogromno gradiva, knjig, zapisov in dokumentov, tudi cerkvenih, ki so prava zakladnica znanja.

Polna glava idej

»Ideje mi kar švigajo po glavi!« pravi sogovornik o tem, kaj bi v Žirovnici še lahko storili za razvoj turizma. Tako omeni zamisel o ureditvi spominske sobe škofa Vovka, ki bi (tudi v povezavi z Brezjami) zagotovo pritegnila številne obiskovalce, navdušence nad romarskim turizmom. Ena od idej je tudi ta, da bi v Završnici uredili eko kamp z lesenimi brunaricami, razvili ribiški in lovski turizem, oživili jezero. Tako bi privabili planince, ljubitelje miru, ribiče, lovce. Povezati bi se bilo treba tudi z Bledom in vsaj za kak dan privabiti goste tudi v kraje pod Stolom, morda s kulinarično ponudbo, odlična je tudi zamisel o pohodništvu po stezicah ovčarja Marka iz Rodin čez Zavrh do Zelenice. Skratka, Janezu Muleju idej ne zmanjka, volje in energije pa – četudi je uradno že v pokoju – tudi ne. »Še zmerom sem mlad!« se zasmeji ta oče sedmih otrok. Večina jih je že pri kruhu, najstarejša Lea ima 38 let, potem si sledijo Jani, Urška, Anamarija, Miha, Katarina in najmlajši, dvanajstletni Jakob, ki je bil, kot se zasmeji sogovornik, »darilo za petdeseti rojstni dan«. Na vse otroke je ponosen, saj so pridni in pošteni ljudje. Radi se srečujejo in vsi pogosto pridejo domov.