Loške poti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 3. januar 2016 / 21:58

»Ta umetnina sredi kmečke pokrajine, ki jo s ceste zagledamo kmalu potem, ko se pripeljemo v Selško dolino: kakšna dragocenost, kako presunljiv pomnik naše zgodovine je to! Stoji na mestu, kamor je nemška policija pripeljala iz begunjskih zaporov 19 talcev in jih postrelila, da bi zastrašila partizanske patriote v Selški dolini. Ali si že lahko predstavljamo okrutnost na strani nasilnih in grozo na strani žrtvovanih, ki so jih zaporedoma trikrat po pet in enkrat po štiri privezali na petero kolov in ...? / Plečnika je prevzela volja ljudi iz Dolenje vasi, da z udarniškim delom zgradijo spomenik. Sam jim je predlagal, naj spomenik stoji na mestu nacističnega zločina. Izvedel je, da so se koli, na katere so bili privezani talci, ohranili na bližnji žagi. Njegova sodelavca Anton Bitenc in Vladimira Bratož sta jih v načrtu najprej izrisala pokonci. Ko je bila streha že zgrajena, jih je mojster Plečnik dal obesiti pod strop. Selški spomenik mu je bil še posebej pri srcu. Spremljal je njegovo gradnjo, udeležil se je njegove otvoritve, ki se jim je sicer izogibal. O honorarju se ni hotel pogovarjati. Tudi on je bil udarnik. / Spomenik ima štiri stebre, ki simbolizirajo štiri leta vojne. Z njimi je naš največji arhitekt sledil antični ideji propilej. V njih so vgrajeni kamni iz Sore. Kamniti loki so postavljeni na prstane stebrov. S tem je mojster nakazal še eno starogrško idejo: hišo v hiši, morda nekropolo na stebrih sveta. S srednjim ostrešnim tramom je ta globoko verni graditelj imel ideološke težave pri oblasteh, značilne za tisti čas. Verski nasprotniki najprej niso dovolili, da je v tram vrezan križ. Popustili so, da je s srede križa visela svetilka in križ nekoliko zakrila. Veliki mojster strpnosti in duhovnega življenja pa je tudi nekoliko popustil ... Je že vedel, kaj je smrt in kaj nesmrtnost.« (Str. 60–61)

Tudi mene že od nekdaj privlači Plečnikov spomenik pred Dolenjo vasjo; stoji ob cesti, do njega vodi brezov drevored. Tudi ustavil sem se že večkrat in sprehodil do njega. V Loških poteh Željka Kozinca pa sem izvedel »nekaj več«. Razlaga je zmeraj dobrodošla; z avtorjem sva oba novinarja in veva, kaj pomeni komentar. Kozinčevih vodnikov, ki jih v seriji Lep dan kliče izdaja založba Modrijan, se je nabralo že za cel niz; v tem so zbrali »50 izletov po Selškem, Poljanskem in Žirovskem«; 12 je loških, 13 selških, 17 poljanskih in osem žirovskih. K temu ali onemu bi lahko kaj pikolovskega pripomnil, a se jih raje veselim in knjigo priporočam.