Vojna

Skrite zgodbe, 2. del

Glas o tem, da so se vsi skupaj, tudi sorodniki, zaman pripravljali na pogreb, je šel od ust do ust. Niso mogli verjeti v čudež. Ena od svakinj je prišla na obisk in se jezila, češ kaj se to pravi, da je ona že kupila nov črn klobuk … »Oče jo je samo stekleno pogledal in zelo grobo postavil čez prag!« razlaga Judita.

Spet so začeli upati! Iz Gdanska je po dolgem času priromalo tudi pismo. V njem je Juditin brat družini sporočil, da je bil ranjen, a da so ga izpod trupel, pod katerimi se je znašel, potegnili živega. Sesedla so se mu pljuča, težko je dihal, zaradi človeških izločkov, ki so mu v času nezavesti kapljali v usta, je zbolel še za tifusom. Četudi v družini niso bili pretirano verni, so začeli vsak dan, že zarana, goreče moliti. Mama je imela pogosto krvava kolena, ker je verjela, da bo bolečina pomagala pri uslišanju prošenj.

»Meseci so se vlekli, negotovost, v kateri smo živeli, je bila ubijajoča. Oče tudi ponoči ni zatisnil očesa. Hanzi se je od nas poslovil, prek Italije je odpotoval v Švico, kjer se je nastanil ali skril, saj ni važno, pri svojih poslovnih prijateljih. Brat Jakob, ki je bil pri partizanih, se nam je javil iz Banjaluke, Alfonz, ki je prestopil k domobrancem, pa je bil prek svojega dekleta tako in tako povezan z očetom. Nama s sestro o teh skrivnih stikih niso pripovedovali. Spomladi 1945 so že vsi vedeli, da se vojna bliža koncu, vendar so zaradi tega očetove skrbi postajale vedno večje. Nenehno je tuhtal, kaj se bo zgodilo z njegovimi sinovi, zavedal se je namreč, da bodo zmagovalci poražencem že kako stregli po življenju. Zdelo se mi je, da so starši iz dneva v dan bolj propadali zaradi skrbi. Bilo je sredi aprila, točneje 17. aprila, ko se je ata zgrudil pred našo hišo. Dva mimoidoča sta ga prinesla v kuhinjo. Bil je brez zavesti, tudi govoriti ni mogel. Mama je sestro poslala po zdravnika, a je prišel šele pod večer. Očetu je bilo komaj malo čez petdeset let, videti pa je bil kot starček. Medtem ko ga je zdravnik pregledoval, sem kukala izza vrat. Očeta so bile same kosti in koža! Vsa rebra so se mu videla. Mama je bila popolnoma bela v obraz, roki pa sta se ji še bolj tresli kot po navadi. Sestra Nežka je, ne da bi ji kdo kaj posebej naročil, prevzela gospodinjstvo. Mami je ukazovala, kaj mora narediti, če je oče za spoznanje odprl usta, mu je vanje po žlicah vlivala juhe. Do tistega trenutka si nikoli nisem mislila, da smo bili kot družina kdaj kaj posebno povezani. Tudi nisem imela občutka, da bi imela starša nas, otroke, rada. Tega nista nikoli pokazala. Spominjam se le nekega dogodka, ko pa se mi je zazdelo, da je pri nas drugače kot v marsikateri drugi družini. Nekoč, bilo je ravno pred veliko nočjo, sta me vzela s seboj na kmete, kjer smo po navadi kupovali domača jajca. Odrasli so se usedli v kuhinjo, da so se pogovorili in sklenili ugodno kupčijo, jaz pa sem se potikala po dvorišču. Nenadoma sem iz hleva zaslišala čudno rjovenje. Vstopila sem in v kotu, med dvema privezanima teličkoma, opazila dečka, ki je imel okoli telesa ovito verigo. Na pogled je bil videti grozen, predvsem pa zelo umazan. Prestrašila sem se ga in stekla k mami, ter ji med jokom izjecljala, kaj sem doživela. Mama mi sprva ni verjela, potem pa ji je gospodinja razložila, da ne lažem, da imajo v hlevu priklenjenega sina, ki je slaboumen. Če ne bi bil priklenjen, bi delal samo škodo, je še dodala. V tistem trenutku sta starša vstala, pospravila denar, jajca pa pustila na mizi, pretrgala pa sta tudi vse poslovne stike z njimi. Kadar so potem – to se je dogajalo še pred vojno – prihajale k mami na obisk sorodnice ali prijateljice, je s solzami v očeh še neštetokrat pripovedovala, kaj je doživela,« se spominja Judita.

Oče se ni več zavedel, 29. aprila, tik pred koncem vojne, je tudi umrl. Kljub temu da so bili pred vojno ugledna in bogata družina, so ga pokopali potihem, zelo skromno. Na pogrebu je bil komaj kdo, med ljudmi se je že šepetalo, da bodo tisti, ki so sodelovali s sovražnikom, hudo kaznovani. Nismo še preboleli očetove smrti, ko so na naša vrata – bilo je enkrat novembra – potrkali trije možje. Z mamo in sestro smo sedele v kuhinji in pletle nogavice in šale. Upale smo, da jih bomo na božičnem sejmu prodale in z izkupičkom kupile drva. Imele smo jih še komaj kaj, jesen pa je bila zelo hladna. Možje so se postavili sredi kuhinje in dejali mami, da jih je poslal njen sin Jakob, ki se iz partizanov še zmeraj ni vrnil domov. Zanimalo pa jih je, kje je Alfonz. Za brata, ki se še zmeraj ni vrnil iz nemške vojske, so prav tako vedeli. Mama je zmajevala z glavo, iz sebe ni mogla spraviti niti besedice. Nežka je prišleke lepo prosila, naj mami prizanesejo, da je izgubila moža, ki je od vsega hudega in od skrbi, kaj se dogaja s sinovi, zbolel in umrl. A niso pokazali prav nobenega usmiljenja. Bili so že na vratih, ko se je eden od njih obrnil in povedal, da so Ančko, Alfonzovo dekle, že zaprli, da je le vprašanje časa, kdaj bodo tudi njega. Ko je to rekel, je naredil še korak, dva do bohkovega kota, zagrabil Križanega, ga vrgel na tla in pohodil. Ne znam vam opisati strahu, ki smo ga občutile. Mamo sva odpeljali v posteljo, Nežka ji je skuhala čaja in ji na prsi polagala obkladke, toda ni dosti pomagalo. Nikoli ni bila pogumna ženska, zmeraj se je tudi zanašala na očeta, zato pa so jo dogodki, ki jih ni pričakovala niti v najbolj drznih sanjah, tako pretresli.

»Včasih sem svojim vnukom pripovedovala o silnem strahu, v katerem smo takrat živeli. Pa mi niso verjeli, celo smejali so se mi. Še zmeraj so prepričani, da so zgodbe o partizanih in o tem, kako srečni smo bili, ko se je vojna končala, resnične. Morda za nekatere, za nas, ki smo imeli brate ali sinove na napačni strani, pa ne. A kdo bi med vojno vedel, kaj je tisto, kar je bilo prav? Veliko očetov je ravnalo podobno kot naš ata. To so storili predvsem v upanju, da bo vsaj en od sinov ostal živ. Četudi sem bila majhna deklica, ne bom pozabila solz, ki jih je pretočila mama. Pa večerov, ko smo šli lačni v posteljo, četudi nam pred vojno ni nič manjkalo. Po vojni so nam hišo zaplenili, vanjo so naselili ljudi, ki niso znali ceniti tujega premoženja. Uničevali so vse, kar jim je prišlo pod roke. Ne bom pozabila: nekdo od njih je hodil na potrebo kar v naš hodnik. Nekoč mu je sestra rekla, da tega ne sme, pa ji je odgovoril, da bo dobil zato, ker nas 'zajebava', še priznanje. Kakšen dan po novem letu (1946) so nam sporočili, da so ujeli brata Alfonza in da so ga zaprli. Od ust do ust je šel glas, da je med vojno zakrivil veliko zločinov. Spet drugi so govorili, da ga je izdal lastni brat, tretji so za prijetje krivili njegovo dekle. Trepetali nismo le za njegovo življenje, bali smo se tudi za svoja lastna. Tudi nam so prišle na ušesa novice, da nekateri ljudje kar izginejo, njihovo imetje pa zaseže oblast.«

(Nadaljevanje prihodnjič)