Potica

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 31. december 2015 / 10:29

Tradicionalna slovenska jed, ki je na mizi ob praznikih, je potica. Kadar nesem v tujino kakšno tradicionalno darilo ali če se moramo kje predstaviti s tradicionalnimi jedmi, s potico ne bomo zgrešili. V proštiji na blejskem otoku jo lahko kupimo v več kot tridesetih okusih. Če pomislim, koliko jih poznam ali znam speči, bi se kmalu nehalo: orehova, pehtranova, makova, rozinova, kokosova, potratna, iz suhih hrušk. Pri meni se poznavanje potic s tem zaključi, poznavalci s tem šele začnejo. Jaz pečem potico ob božiču in veliki noči, pehtranovo še poleti. Minuli so tisti časi, ko so otroci čakali praznike, ker je bila tedaj boljša hrana na mizi. In so shranili kos potice, da so ga lahko jedli še v osmini po praznikih. Potem do naslednjih ni bilo več sladkega. Danes imamo vsega preveč. Ko smo se pogovarjali o praznikih in počitnicah, Rok vpraša: »A bo kaj potice?« Seveda bo. Najbolj sem vesela, če imam en dopoldan ali popoldan miru, da lahko pečem le potico. Pečem tri potice naenkrat, vsako testo v svoji posodi. Tako se najbolj obnese. Tokrat sem naredila orehovo, kokosovo in makovo. Orehova je tradicionalna, kokosova dekadentno lepa in nesramno dobra in makova je bila letos malo drugačna. Sedaj se ne vznemirjam več, ker se mi še vedno ob vsaki peki kaj »sfiži«. Ne mislim le na potico in nimam zadosti miru. Ali pa so tri potice naenkrat preveč. Tako vedno pride kakšen primerek potice, ki ni za na mizo, gre direktno v belo kavo. Makova je bila prva na vrsti in je najdlje vzhajala. Napako sem naredila, ko sem pekla vse tri naenkrat. Povijem jih v dolge in ozke trakove, da jih potem zrežem na manjše kose, kot rulado. Makova potica je bila prva nadevana, najdlje je vzhajala in prehajala je. Testo je bilo luknjičavo kot kruh. Dobra je, ampak lepa ni. Kokosova je bila v redu, lepa in dobra. Orehova je imela premalo nadeva. Ko sem videla, kako izgleda, je sploh nisem dala na krožnike. Ta bo šla direktno v belo kavo. Pa še to kakšen mesec po praznikih, ko bodo vse pecivo in sladkarije pošle. Ne pojemo vseh potic naenkrat, lepo jih dam v zamrzovalnik in počakajo še nekaj časa.

Mnoge mlade gospodinje si ne dajo opravka s peko potice. Preprosto jo kupijo. Saj jih v trgovinah ponujajo. Lahko kupimo bolj ali manj domačo, vsaka je dobra in lepa, če ne, ni za prodajo. Res je. Vendar pa je praznik tudi peka. Priprava, vonj in vse, kar spada zraven. Tudi to, da se kaj ponesreči, zažge ali je premalo ali preveč namazano, preveč vzhajano in vse drugo. Kaj bom sicer prenesla otrokom? Potico bom pa že spekla. Če bom jaz zapustila praznik, bo praznik zapustil mene, čeravno se na vsem svetu vse dobi in v trgovinah lahko vse kupimo.