Zaklad narave na dosegu roke

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / petek, 7. april 2017 / 19:39

Nočno nebo je brezmejen zaklad, ki je vsakemu na dosegu roke, a ga sodobni človek, ki mu je elektrika omogočila, da tudi ponoči naredi dan, vse premalokrat vidi.

Pogled v nočno nebo je iz večine slovenskih mest, tudi manjših, precej siromašen. Svetlobno onesnaženje naših mest namreč preslepi šibko svetlobo večine zvezd, pogled na nekaj najsvetlejših pa je v soju luči daleč od tega, kar lahko nočno nebo ponudi s kakšne temne lokacije zunaj mesta.

Tudi zato, ker smo dandanes prevečkrat zazrti v ekrane pametnih telefonov in računalnikov, premalokrat pa v soj zvezd, se kamniški astronomi že skoraj dve desetletji trudijo z javnimi opazovanji na Zapricah someščanom približati delček bogastva, ki ga ponuja vesolje. Člani Raziskovalno-astronomskega krožka kamniške srednje šole in Astronomskega društva Komet so tudi tokrat organizirali opazovanje skozi več kot deset srednje velikih teleskopov.

Zadnji marčevski petek se je tako na travniku pred gradom Zaprice znova nabralo precej obiskovalcev. Še posebno veliko je bilo otrok, ki so z navdušenjem – mnogi sploh prvič – pogledali skozi okular velikega teleskopa. Topel večer je z grička nad mestom ponudil pogled na mlado luno, osrednji del neba je zavzemalo markantno ozvezdje Oriona, iznad mesta pa se je počasi vzpenjal plinasti velikan Jupiter.

Astronomi so potrpežljivo odgovarjali na številna vprašanja obiskovalcev. Med njimi tudi Kamničan Tone Špenko, starosta slovenske astronomije, ki je bil med glavnimi pobudniki javnih opazovanj na Zapricah. »Na internetu lahko najdeš precej boljšo fotografijo Lune, kot jo vidimo skozi teleskop, a pogled 'v živo' je drugačen, bolj vznemirljiv,« pravi Špenko in dodaja, da za opazovanje zadostuje že prosto oko ali daljnogled. »Že z daljnogledom se da veliko videti. Treba pa je biti potrpežljiv in se navaditi gledati skozi okular.«

Prav potrpežljivost pa je tisto, kar nam večkrat manjka. »Internet je naredil svoje, lažje je pogledati nekaj fotografij na ekranu, kot pa v mrzli noči zmrzovati zunaj,« pravi Lojze Vrankar, profesor fizike in mentor astronomskega krožka na kamniški gimnaziji. Kljub temu pa skozi vsa leta, odkar deluje, na krožek prihajajo dijaki, ki jih astronomija zanima. Ti brez težav na nebu prepoznavajo ozvezdja in planete ali skozi enega izmed teleskopov na šoli sami poiščejo s prostim očesom nevidne objekte. V času, ko večina ne zna več najti niti Severnice ali Velikega voza, je to gotovo redka veščina.

Nekateri so v stiku z astronomijo ostali tudi po gimnazijskih letih. Med njimi je Uroš Stele, ki ga je prav Vrankar dokončno navdušil nad astronomijo. Danes je poleg 25-centimetrskega teleskopa, ki ga je postavil na Zapricah, lastnik tudi 72-centimetrskega, ki velja za največjega pri nas. Tudi ta je plod kamniškega znanja, saj ga je zbrusil s pomočjo in znanjem Franca Peterlina, mojstra te obrti. Stele pravi, da vizualnega opazovanja ne bi zamenjal za astrofotografijo, s katero se ukvarja vse več amaterskih astronomov. »Lepota astronomije je prav v vizualnem opazovanju, poleg tega pa poiskati prostemu očesu neviden objekt zahteva znanje,« razlaga Stele.

Javno opazovanje, kakršno je potekalo na Zapricah, je vsekakor čudovit prvi stik z astronomijo, ki lahko marsikoga spodbudi, da se začne resneje ukvarjati s tem lepim hobijem. Za nakup prvega teleskopa se je prav po tem, ko se je pred kakšnimi desetimi leti udeležil opazovanja na Zapricah, odločil tudi Andrej Lap. »Pogled v vesolje je pogled v preteklost. Svetloba nekaterih objektov je do nas potovala milijone let,« pravi Lap in dodaja, »širina vesolja je nedoumljiva. Vseskozi jo lahko občuduješ, pa je človek ne more nikoli zares doumeti.«