O tem se ni govorilo

Skrite zgodbe, 1. del

V zadnjih dveh in še malo desetletjih se mi je nemalokrat zgodilo, da sem lahko prisluhnila zanimivim zgodbam, ki so me že ob prvih stavkih posrkale vase. Si predstavljate, kako me je potem zabolelo srce, ko me je sogovornik prosil, da slišano lahko zabeležim šele tedaj, ko njega (ali nje) več ne bo? V takšnih trenutkih sem spoznala, kako nesvobodne se ti ljudje počutijo. Četudi smo se že zdavnaj otresli jarma države in ljudi, ki so jim povzročili nemalo gorja, je bil strah še zmeraj prisoten.

»Nikoli ne veš, lahko nas nekega lepega dne povsem slučajno povozi na prehodu za pešce in nihče ne bo niti slutil, da se je to zgodilo povsem namenoma,« so me prepričevali. Najbolj žalostno pa je bilo, ker jim – sem in tja – niso verjeli niti lastni otroci. Kar je bilo – po drugi strani – razumljivo: mladi so odraščali v času, ko sta jim šolski sistem in tudi družba hote zamolčala grozote, ki so se dogajale v imenu ideologije.

Judita je (bila) zadnja še živeča iz družine B. K. Pred drugo svetovno vojno so imeli trgovino, in ker je bil oče umen gospodar, je – varčen, kot je bil – veliko vlagal v zemljo in v znanje svojih treh sinov. Po osvoboditvi je družina izgubila vse. Otroci so morali že zgodaj pomagati pri različnih delih, ki jih v ogromni hiši, v kateri so bila tudi najemniška stanovanja, ni manjkalo. Judita je pri štirih letih že nosila vodo starejšemu paru, saj nista več zmogla hoditi po stopnicah. Kangla je bila težka, deklica je morala na vsake toliko časa počivati. Če je polila preveč vode, je šla ponjo še enkrat. Starka ji je ob koncu meseca trud 'plačala' z bomboni, ki jih je sama naredila.

»Njen mož ni nikoli vstal iz postelje. V edini sobi, v kateri sta kuhala in spala, je zmeraj neznosno smrdelo. Spominjam se njunih prepirov, saj ni dovolil, da bi žena odpirala okna in prostor vsaj malo prezračila. Bili so dnevi, ko ni počel drugega, kot kričal nanjo. Kar je imel pri roki, vse ji je zmetal v glavo. Bil pa je tudi zelo pobožen. Bilo je prav smešno, saj je del dneva molil, del pa preklinjal. Ob mesecu, ko sem namesto očeta že pobirala stanarino, mi je zmeraj stisnila v dlani porcelanasto skodelico z odlomljenim ročajem. V njej je bilo ravno prav kovancev, nikoli pa ni plačevala z bankovci. V zvezek, ki sem ga položila na mizo, je napisala datum, zraven pa je dodala podpis. Ni zapisala svojega imena, zmeraj moževega. To se mi je zdelo zelo hecno,« se spominja svojega zgodnjega otroštva Judita.

Ko sem jo pobarala, s čim sta se preživljala, je nekaj časa premišljevala, potem pa je dodala – a ne povsem prepričana – da je ona čez leto za mestno oblast pobirala smeti, pozimi pa je furala konja, ki je bil vprežen v plug, s katerim so orali ulice. On pa je bil kot invalid na 'borzi dela' in je zato dobival nekaj podpore.

O svoji družini je imela nešteto fotografij. Stric je bil 'faliran' študent, nesojeni advokat. Raje je posedal po lokalih, pisal pesmi in se podil za poročenimi ženskami, kot da bi študiral. Gospice, kot jim je rekel, so ga vzdrževale in mu kupovale tudi čevlje, klobuke in kravate.

»Zmeraj, ko nas je obiskal, sva se morali s sestro umakniti v svojo sobo, ki sva jo imeli na koncu dolgega hodnika. Mama ni dovolila, da bi s stricem izmenjali kakšno besedo. Zelo se je bala za naju in najino čisto dušo. Kasneje, ko so naše kraje okupirali Italijani, ni več prihajal. Ljudje so govorili, da ga je eden od Italijanov vzel v službo, drugi so nergali, da so ga zaprli, starša pa sta o njem molčala kot grob. Trije bratje, ki so bili stari od osemnajst do enaindvajset let, so med vojno nehali študirati. Oče je od skrbi in hudega čez noč osivel, tako se je žrl. Meni je bilo deset let, sestri pa že štirinajst. Ko so Italijani odšli in so prišli Nemci, se je bilo treba odločiti: eden od bratov je šel na očetovo željo v nemško vojsko, drugi, najmlajši, se je pridružil domobrancem, tretji pa gošarjem. Na ta način smo upali, da bo vsaj en ostal živ, nadaljeval rod in trgovino. Žal sem bila premajhna, da bi mi starša zaupala, ali sta imela z njimi kaj stikov ali ne. Spominjam se le, da sva zanje s sestro spletli nešteto nogavic, šalov in rokavic. Na začetku leta 1944 se je v stanovanje, ki smo ga imeli nasproti trgovine, vselil neki Nemec. Kot se je govorilo, je vojake oskrboval s sanitetnim materialom. Rad se je smejal, in ko je nekoč ugotovil, da imamo v stanovanju klavir, je prosil očeta, ali lahko kdaj pride razmigat prste. Ne morem povedati, kako nam je prirasel k srcu! S sestro sva nepremično sedeli na zofi in ga poslušali. Mama je na komodo postavila bratovo fotografijo v nemški uniformi, a se je Hanzi zmeraj obnašal tako, kot da je ni opazil. Pogosto nam je prinesel mleko v prahu, kakšno pomarančo. Naj povem, da smo z njim ohranili stike še po koncu vojne, moja pol sestrična pa se je leta 1963 poročila z njegovim sinom Petrom. Mimogrede: njega so poznali zlasti glasbeniki, saj je do leta 1975 organiziral številne koncerte slovenskih narodno-zabavnih ansamblov v Nemčiji.«

Judita se vojnih grozot niti ne spominja. Starši ji niso dovolili, da bi šla ven iz hiše. S sestro Marijo nista hodili niti k nedeljskim mašam. Kadar je oče odšel po nujnih opravkih, je mama sedela v kuhinji, zraven štedilnika, nepremično strmela v nasprotno steno in se tresla kot šiba na vodi. Trgovino so zaprli, živeža za prodajo jim je zmanjkalo, metrskega blaga prav tako. Bili so dnevi, ko so imeli komaj kaj na mizi, ko je napočil čas kosila. Spominja se, da je oče hodil od doma peš, saj se ni bilo dovoljeno voziti s kolesom. Zgodaj spomladi smo dobili pismo, da je brat padel na ruski fronti. Mamo je novica zelo prizadela. Kot mrtva se je zgrudila na tla, in če Hansi ne bi v hišo pripeljal kolega, ki je bil nemški zdravnik, ne vem, ali bi sploh preživela. V našo hišo se je naselila žalost. Še podnajemniki, s katerimi se od časa do časa zaradi neplačevanja najemnine nismo razumeli, so bili žalostni in potrti. Oče ni ne jedel ne spal. Zaklenil se je v prazno trgovino, ves teden ga ni bilo na spregled. Potem pa poštar prinese novo brzojavko …«

V njej je pisalo, da so se zmotili, da je fant še živ in da okreva v bolnišnici blizu Gdanska. Predstavljate si šok, ki so ga doživeli v Juditini družini! Nihče se ni upal veseliti, ker jih je bilo na smrt strah, da so tisti, ki so pošiljali brzojavke, spet kaj pomešali med seboj. Mama je dobila neke vrste božjastne napade, oče pa je nenehno šklepetal z zobmi, da ga je bilo groza poslušati. Glas o tem, da so se vsi skupaj, tudi sorodniki, zaman pripravljali na pogreb, je šel od ust do ust. Niso mogli verjeti v čudež. Ena od svakinj je prišla na obisk in se jezila, češ, kaj se to pravi, ker je ona že kupila nov črn klobuk…

»Oče jo je samo stekleno pogledal in zelo grobo postavil čez prag!« razlaga Judita.

(Nadaljevanje prihodnjič)