V Radovljico jo je pripeljala ljubezen

Simpatična Queena Chen je že pol leta Radovljičanka. Tridesetletno učiteljico angleščine s Tajvana je k nam – s postankom v Parizu – pripeljala ljubezen, kajpada. Po poroki je svojemu imenu dodala še priimek Stojilkovič, trdno odločena, da si tu ustvari novo življenje.

Ko sva se konec tedna srečali na kavi v lokalu ob radov­ljiškem drsališču, je delovala že čisto 'po naše'. Naročila je espresso, se natakarici zahvalila s prijaznim hvala in v angleščini pripomnila, da se zares veseli lepega dne. Potem se je namuznila in na zapestju pokazala tri plasti puloverjev in jasno je bilo, da si z mrzlimi kraji še ni čisto domača, čeprav je »Sem iz Tajvana. En mesec se učim slovensko,« povedala v lepi in razločni slovenščini. Ampak potem je nadaljevala po angleško: »Učenje vašega jezika je zame zelo zahtevno, ker gre za popolnoma drugačen princip kot v mojem maternem jeziku. Pri nas, na Tajvanu, pišemo s pismenkami in govorimo klasično kitajščino, ki je z evropskimi jeziki enostavno ni mogoče primerjati. Bolj počasi mi gre,« se prijazno nasmehne svoji nenadejani novi vlogi učenke.

Svojega moža, Anžeta Stojilkoviča iz Radovljice, je v živo spoznala v Parizu, kjer sta se pred nekaj leti srečala po nekajmesečnem dopisovanju na Facebooku. »Ta­krat se je v resnici začelo najino razmerje na daljavo: kot učiteljica sem bila vezana na šolske počitnice, tako da sem sem, v Radovljico, prihajala za tri tedne pozimi ter mesec in pol poleti. Po nekaj letih sva se odločila, da tako vendarle ne gre več naprej. Dobro sva pretehtala možnosti in ugotovila, da bo bolje, če jaz pridem v Slovenijo in ne Anže na Tajvan. Kot učiteljica na javni šoli imam namreč možnost uveljavljanja dveletnega študijskega dopusta, Anže pa ima tu dobro službo, tako da sva si rekla: pa poskusiva! Morda mi v tem času uspe dobiti službo pri vas, ne nazadnje sem izkušena učiteljica angleščine; verjamem, da bi marsikomu lahko prav prišlo tudi moje odlično znanje kitajščine, tako v turizmu kot sicer v gospodarstvu.«

In ne nazadnje, pravi Quee­na, če se odločita za družino, je bolje, da otroci odraščajo tu, ne v njeni domovini, kjer že med najmlajšimi šolarji vlada neusmiljena konkurenca in kjer v do­bre šole, ki edine lahko zagotovijo spodobno prihodnost, lahko pridejo le tisti najbolj pridni in nadarjeni. »Otroci se ves čas učijo, da dobijo najboljše ocene, ki jim omogočijo dobro srednjo šolo in nato univerzo in službo. Otroci se že v vrtcih učijo angleško, nekateri začnejo, ko so stari komaj leto ali dve. V šoli so od osmih do štirih, potem pa delo nadaljujejo na popoldanskih učnih urah angleščine, matematike, klavirja ... Cele dneve eno samo učenje. Sama sem hodila v dobro zasebno srednjo šolo, v času, ko je bilo še dovoljeno, da so nas učitelji zaradi neuspeha tepli. Bila sem dobra učenka, rezultati na testih so bili vedno nad 90 odstotkov, razen enkrat, ko mi je šlo zares, zares slabo. Še zdaj se spomnim, komaj 82 odstotkov sem dosegla. Učitelj me je poklical k sebi, iztegniti sem morala roke, on pa me je osemkrat udaril po odprtih dlaneh ...«

Vesela je, da so jo v Sloveniji zelo lepo sprejeli. Najprej družina njenega moža – »Ja, seveda so bili najprej strašno presenečeni, ko je povedal, od kod sem.« – pa tudi vsi drugi. Pravi, da se ji še ni zgodilo, da bi bil kdo z njo neprijazen ali se obračal za njo na cesti. »Razen majhnih otrok ... ti verjetno res ne vidijo veliko Azijcev, ki bi hodili po Radov­ljici,« se spet na široko nasmehne in doda, da se zaveda, da ima srečo v življenju. Obožuje naravo, sploh ker je odraščala v velikem, nikoli mirujočem mestu, znanem po tehnološkem parku, v katerem izdelujejo mikročipe za multinacionalke po vsem svetu.

Seveda pogreša dom, starše in sestro. »Zelo blizu smo si, zato nam je težko, ker živim daleč proč, ampak starši so me vzgajali kot neodvisnega človeka. Zaupajo mi, da se bom v življenju prav odločila, in me pri tem podpirajo.«

Domotožje malce pomiri s kuhanjem kitajske hrane; mama ji od doma pošilja nekatere sestavine za priljub­ljene goveje rezance in dušeno govedino. Mož obožuje kitajsko hrano, pravi, sama pa ima prav tako rada tudi slovensko in še posebno italijansko.

Upa, da bosta z Anžetom kmalu lahko odšla na obisk k njenim domačim. »Ve­ste, pri nas je navada, da mladoporočenca na prvo kitajsko novo leto po poroki prideta na obisk k ženini družini, ker zet zanje predstavlja srečno zvezdo. Nama to februarja žal zaradi mojega tečaja slovenščine, ki ga imam dvakrat tedensko po štiri ure v Kranju, ne bo uspelo. Preveč bi zamudila. Ampak aprila bova zagotovo šla,« je optimistična odločna mlada ženska, ki je ni strah začeti novega življenja na čisto drugem koncu sveta. »Saj niti ni tako zelo daleč in ne tako zelo drugače ... in če bi si na­šla delo, mi zagotovo uspe pri vas pognati nove korenine.«