Zgodba, ki ni božična

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / četrtek, 24. december 2015 / 12:29

Božična zgodba je zgodba Svete družine oziroma družine, ki mora ob rojstvu otroka v begunstvo. Zgodila se je pred 2000 leti. Na Bližnjem vzhodu in povsod po svetu je bilo od takrat še veliko takih in še hujših zgodb …

Tragedija sirske družine

To je zgodba o sirskem dečku, ki je hotel postati znanstvenik. »Maturiral sem s tretjo najvišjo oceno v Siriji. Zvečer sem delal na gradbišču, da sem si lahko plačal šolo. Celo kot najstniku so mi zaupali gradbišča. Diplomiral sem kot najboljši. Za doktorski študij sem dobil štipendijo. Trpel sem za svoje sanje. Dal sem vse. Če sem imel sto lir, sem jih porabil za knjigo. Moj cilj je bil postati velik znanstvenik in prispevati nepozabni prispevek k človeštvu.« Nadaljuje z zgodbo družine, ki sta jo ustvarila z ženo. »Poroka ni bila dogovorjena, poročila sva se iz ljubezni. Skupaj sva zgradila družino. Bili smo zelo moderna družina. Imeli smo dobre dneve in slabe dneve, bogate dneve in revne dneve, a vedno smo bili skupaj. Vsak obrok smo jedli skupaj, svoje otroke sva dobro izšolala. Hčerka je študirala medicino. Sin je bil najpametnejši v svoji šoli. Bili smo dobro znani v naši skupnosti. Nihče ni imel težav z nami. Nismo imeli nobenih povezav s kakršno koli stranko ali režimom. Iskreno povedano, vsi so nas imeli radi.« Tako začenja svojo zgodbo sirski begunec, ki ga poznamo po imenu Znanstvenik. Njegovo zgodbo so objavili na priljubljenem blogu Humans of New York in je tako pretresljiva, da je pritegnila tudi predsednika Obamo in hollywoodskega zvezdnika Edwarda Nortona. V nadaljevanju Znanstvenik pokaže sliko štirih modernih stavb: »Ta kompleks sem zgradil za svojo družino. Varčeval sem zanj, ga sam zasnoval in sam nadziral gradnjo. Prvi izstrelek je priletel čez rumeno hišo in eksplodiral v rožnati. Bil je vladni izstrelek, ki naj ga ne bi uporabljali v stanovanjskih soseskah. V njem je bilo 116 majhnih bomb, vsaka napolnjena z iglami in šrapnelom. Rožnata hiša je bila bratova in njegova celotna družina je bila raztrgana na koščke. Drugi izstrelek je pristal v zeleni hiši, a ni eksplodiral. To je bila moja hiša. Če bi izstrelek eksplodiral, ne bi več imel otrok. A je uničil le zgornje nadstropje, v katerem sta bili moja žena in hčerka. 16 ljudi je umrlo v napadu. Sedem jih je bilo iz moje družine.« To se je zgodilo leta 2013. Znanstvenik v času napada ni bil doma, zunaj mesta je nadziral gradbeni projekt. »Nikogar ni bilo, da bi pomagal, zato je moral moj sin odnesti kose svoje matere in sestre iz hiše. Takrat je bil star 14 let. Tako zelo pameten je bil. Najboljši v razredu. Ni več isti. Po dogodku je nenehno pisal 'mama' v svoj zvezek. Jokal je vse noči. Minili sta dve leti, a še vedno zelo trpi. Zelo težko se zbere. Hitro se utrudi. Tudi moja hčerka je bila v hiši. Še vedno ima šrapnel v vratu. Preživeli smo, a smo psihološko mrtvi. Za nas se je tisti dan vse končalo. To je bila naša usoda. Naš delež v življenju.« Preživeli so, a zdravja ni, zbolel je za rakom v trebušni votlini. »Pred bombardiranjem nisem imel težav. Mislim, da sem za rakom zbolel zaradi žalosti in stresa. Vse bolj boleče postaja. Z vami lahko govorim samo, ker sem vzel tableto. Komajda lahko jem. Imam notranje krvavitve. Šel sem v pet bolnišnic, a mi pravijo, da ne morejo storiti ničesar, ker nimam zavarovanja. Prijatelj v Ameriki mi pravi, da je preprosta operacija, a se bojujem s časom. Širi se. In kmalu ne bo več kaj dosti za narediti …« (Vir: MMC RTV SLO) Kaj dodati? Na Bližnjem vzhodu se še vedno dogajajo zgodbe, ki po svoji enkratnosti ne zaostajajo za božično zgodbo Svete družine!

Edward Norton za Znanstvenika

Za zgodbo Znanstvenika je izvedel tudi sloviti ameriški filmski igralec Edward Norton. Na CrowdRisu, človekoljubni platformi, ki jo je sam postavil, je začel zbirati sredstva za njegovo operacijo in že v prvih urah zbral več kot 300 tisoč dolarjev, prvih tisoč pa je prispeval sam. »Če ne sprejmemo takih ljudi v svoje skupnosti in jim ne omogočimo njihovih sanj o spreminjanju sveta na bolje, potem nismo tista država, za katero si dopovedujemo, da smo. Zavrnimo 'antičloveške' glasove, ki nam govorijo, naj se beguncev bojimo, in pokažimo temu možu in njegovi družini, iz kakšnega testa Američani res smo. Pokažimo, da država, zgrajena z energijo in sanjami priseljencev, še vedno verjame v pogumne ljudi, ki pridejo sem v upanju na boljše življenje.«

Savdijke prvič volile

»Tudi če bi bila izvoljena samo ena ženska, bi bile zelo ponosne. Nismo pričakovale, da bo sploh katera izvoljena.« To so besede Sahar Hasan Nasief, aktivistke za pravice žensk v Džedi po razglasitvi izidov lokalnih volitev v Savdski Arabiji, na katerih so prvič lahko sodelovale tudi ženske. Izvoljenih je bilo devet žensk. Za primerjavo: Slovenke so prvič volile novembra 1945.