Srebrni jubilej slovenske države

Četrt stoletja je minilo, odkar smo se Slovenci na plebiscitu odločili za samostojno in neodvisno državo. Plebiscit je bil 23. decembra 1990, izide je slovenska skupščina razglasila 26. decembra in ta dan je razglašen za državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti.

Kranj – Leto 1990 je bilo prelomno: spomladi so potekale prve demokratične večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija Demos, ki si je kot svojo temeljno programsko načelo postavila osamosvojitev Slovenije. V državi so sicer obstajale razlike v pojmovanju, kakšno državo si želimo, ali naj Slovenija ostane v okviru Jugoslavije, naj bo suverena v okviru konfederacije ali naj postane povsem samostojna in demokratična. Ko so pomladne stranke na eni in nekdanje družbeno-politične organizacije na drugi strani o slednjem dosegle dogovor in ga potrdile s Sporazumom političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu, je bila dosežena enotnost, ki jo še danes omenjajo kot zgled zgodovinske enotnosti Slovencev, ki je odtlej nismo več dosegli. Na referendumu je na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, od 93,2 odstotka volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, to je 88,5 odstotka vseh volivcev.

»Slovenski narod se je s prepričljivo večino skoraj soglasno izrekel za samostojno državo. To je dejanje njegove volje, za katero ni nikomur odgovoren, razen samemu sebi. In sam seveda prevzema tudi vse posledice te svoje odločitve. To je akt, ki je nasledek njegovega pojmovanja in razumevanja svojega položaja v danem družbenem okolju in zgodovinskem trenutku. Je akt, ki ga lahko sprejme samo zrel narod, ki se v popolnosti zaveda svoje lastne individualnosti, ki ima odločno voljo do življenja v zavesti svojih zmogljivosti, narod, ki je sposoben in pripravljen soočiti se z izzivi časa in okolja, v katerem živi,« je ob razglasitvi dejal prvi predsednik demokratično izvoljene slovenske skupščine France Bučar.

Sanje, evforija, velika pričakovanja

Kako so zgodovinski dogodek doživljali nekateri ljudje v takratni politiki?

»Na ta čas imam lepe spomine, ker smo takrat ustvarjali samostojno državo in ker smo bili mladi,« je dejala Vlasta Sagadin, učiteljica, takrat mlada mati treh otrok, izvoljena v zbor združenega dela slovenske skupščine. Spominja se velikih pričakovanj, sanj, evforije ob snovanju nove slovenske države pa tudi političnih nasprotij pred tem dejanjem in tudi pozneje, ko so v pripravi na osamosvojitev sprejemali zakonodajo. »Na zasedanju skupščine 6. decembra 1990 pa so se vse politične opcije poenotile in z enakim jezikom nagovorile ljudi.« Vlasta Sagadin razmiš­lja, da ljudje takrat niso povsem razumeli, da odločitev za samostojno Slovenijo in izhod iz Jugoslavije pomeni tudi izhod iz socializma kot družbenega reda in da nas to še danes tepe. Posebno težko razumljiva pa ji je jugonostalgija, zlasti med mladimi, ki »juge« niso nikdar izkusili. Danes pri nas ni vse tako, kot bi moralo biti, a vendarle imamo svojo državo, smo del velike Evropske unije, smo v NATO in drugih pomembnih mednarodnih povezavah. »Medtem ko celo mnogi večji narodi v svetu nimajo svoje države, jo Slovenci imamo in tega se moramo zavedati in v tem duhu vzgajati mlade. Zame je bila takratna odločitev za Slovenijo največja, zgodovinska odločitev našega naroda. To vedno zagovarjam in učim tudi v šoli. Pomembno je vzgajati domoljubje in tudi slaviti praznike. Vsaj v naši šoli (OŠ Orehek, op. avt.) imamo vedno proslavi ob obeh največjih državnih praznikih. O tem bi morala več poučevati tudi zgodovina, tako pa za te teme v učnem načrtu običajno zmanjka časa. In morda bi se o tem več morali pogovarjati tudi v družinah,« razmiš­lja sobesednica.

Takrat smo se znali zmeniti

Ivu Bizjaku, takratnemu predsedniku zbora občin v slovenski skupščini, pozneje pa ministru, prvemu varuhu človekovih pravic in nazadnje visokemu evropskemu uradniku, pa je v spominu bolj ostal čas, ko se je politika dogovarjala za plebiscit: »Zelo težko se je bilo takrat uskladiti in šele 6. decembra so predstavniki vseh poslanskih klubov dosegli dogovor o tem, da na plebiscitu vprašamo Slovence, ali so za samostojno slovensko državo. O uspehu nisem niti malo dvomil: odločitev o tem je zorela od Majniške deklaracije naprej, stanje v totalitarni Jugoslaviji tudi ni dajalo upanja, da bo šlo kaj naprej. Treba je bilo torej vprašati ljudi. Čeprav sem verjel v narod in pričakoval pozitiven izid plebiscita, me je rezultat o udeležbi in visok odstotek pritrdilnih odgovorov na koncu vendarle presenetil.« Izjemna se mu zdi tudi enotnost, dosežena pred plebiscitom, brez nje, pravi, ne bi mogli izpeljati osamosvojitve, vse od priprave dokumentov, ki jih potrebuje samostojna država (tudi tu so se namreč kazala nasprotja), do odhoda poslednjega vojaka JLA iz Slovenije. »Takrat smo se znali zmeniti. Dobro, da smo se, in dobro bi bilo, ko bi se še kdaj,« pravi Bizjak. In zgolj v dveh letih in pol se je takratna tridomna skupščina z 240 delegati uspela dogovoriti o vsej zakonodaji, kar ga še danes navdaja z rahlim začudenjem. Takrat je Ivo Bizjak predlagal tudi datum razglasitve izidov plebiscita: »23. decembra bi bilo prezgodaj, 24. decembra je sveti večer, 25. božič, 26. december, na sv. Štefana, ki ga je takrat praznovalo več držav, pa se mi je zdel ravno pravšnji.« V lepem spominu pa mu je ostal tudi 23. december, dan odločitve. Ko je oddal svoj glas za Slovenijo na domačem volišču, se je povzpel na Storžič in užival v sončnem dnevu, zvečer pa odšel v Ljubljano s hribovsko barvo na obrazu.

Bi lahko prehiteli Avstrijce?

Peter Vencelj se kot minister v prvi slovenski vladi ni toliko vključeval v priprave na osamosvojitev, spremljal jo je pač kot član vlade. Eden njegovih lepših spominov iz obdobja prve vlade je povezan s tem, ko je kot minister za šolstvo in tudi šport uradno spremljal slovensko olimpijsko reprezentanco na zimske olimpijske igre v Albertvi­llu 1992, prve za samostojno Slovenijo. Med ministri ostalih držav je bil toplo sprejet. Sicer pa je tudi njega izid plebiscita decembra 1990 presenetil in razveselil, češ da je v ljudeh tolikšna pripravljenost na spremembe. Kako pa v luči takratnih dogajanj in velikih pričakovanj gleda na današnje razmere v državi?

»Ko smo se na razglasitvi rezultatov plebiscita srečali z Avstrijci, sem takratnemu deželnemu glavarju Zernatu dejal: pet let potrebujemo, da vas dohitimo, potem vas bomo prehiteli. To se ni zgodilo. Nisem pričakoval, da bo šlo vse tako počasi. A kot nacija se še iščemo, očitno potrebujemo več časa kot države z zrelimi politikami in pri nas pač hitreje ne gre,« razmišlja nekdanji politik, prepričan, da se v naši državi od enih volitev do drugih, od enega referenduma do drugega prav nič ne naučimo. Stvari bi morali po njegovem mnenju reševati po zdravi pameti, kar velja tudi za šolske reforme, o katerih nekdanji šolnik in poznejši minister ter državni sekretar meni, da so bile premalo premišljene in smo eksperimentu prepustili več generacij mladih ljudi.