Slika vlade iz Planice z bojkotom v ozadju
Sredi devetdesetih let sem se imel v brazilskem Sao Paulu priložnost spoznati z dvema njihovima sekretarjema za kulturo. Marcos Mendonça je bil sekretar za kulturo brazilske zvezne države Sao Paulo, Rodolfo Konder pa sekretar za kulturo istoimenskega mesta. Prijatelji so me hitro poučili, da je Konder zanje pomembnejši od Mendonçe. Ker mi to nekako ni šlo v glavo, so me poučili s številkami. Konder je močnejši zato, ker je vezan na proračun mesta Sao Paula in skrbi samo za kulturo njihovega največjega mesta, Mendonça mora pa zadostiti željam kulturnikov po vsej državi. Najpomembnejši podatek je prišel na koncu. V mestu Sao Paulo je skoncentrirano kar 60 odstotkov vsega brazilskega kapitala.
Slovenije z Brazilijo ni mogoče primerjati, saj pri nas vsega skupaj živi toliko ljudi kot v eni od četrti Sao Paula, poleg tega pa so še razmere obrnjene na glavo. Pri nas so občine večinoma revnejše od države in tudi največje Ljubljane ni mogoče primerjati s svetovnimi velemesti. Ker smo pred leti skorajda vsako vas povzdignili na nivo občine, imamo zdaj toliko večje težave. Oči vseh so usmerjene v državo, ki še zase ne more skrbeti.
Kako napeti so odnosi med državo in občinami, se je najlepše pokazalo konec prejšnjega tedna, ko se je vlada odločila, da odprtje nordijskega centra v Planici poveže z obiskom Gorenjske, in naletela na hladen tuš, saj so se gorenjski župani odločili za bojkot njenega obiska. Vzrok je neurejeno financiranje občin. Župani so predlagali sestanek na ravni premiera, ministra za javno upravo in ministra za finance, vlada pa je ponudila le sestanek z ministrom za javno upravo in sekretarko finančnega ministrstva. Nivo torej, na katerem se kaj prida ne da rešiti. Finančni minister je namreč ključna oseba takih srečanj.
Predsednik vlade Miro Cerar v zadnjem času vse težje gasi nezadovoljstva po vseh koncih Slovenije. V tej nemoči se je zatekel k begunski krizi in v tem smislu okrcal policiste, češ da so se za stavko odločili ravno v časih, ko se moramo ukvarjati z begunci. Ampak pravega časa ni bilo niti pred begunsko krizo niti pred mandatom sedanje vlade, ki je podedovala veliko nerešenih problemov. Eden med njimi je recimo povezan s Prešernovim gledališčem Kranj. Delova dopisnica Marjana Hanc je le nekaj dni pred obiskom vlade na Gorenjskem predstavila zgovorne primerjave kranjskega gledališča z drugimi podobnimi ustanovami. Osrednje gorenjsko gledališče se je še posebej uveljavilo v zadnjih letih in med drugim iz Tedna slovenske drame naredilo enega najprepoznavnejših slovenskih mednarodnih festivalov. Država mu je letos zaradi vrhunskega programa sicer povečala sredstva, vendar je za razliko od podobnega celjskega še vedno na plečih občine.
Slovenska država bo pač enkrat morala, ne glede na to, kdo jo predstavlja z vlado, med občinami in njo postaviti poštena razmerja. Šele takrat se bodo lahko njeni ministri mirno sprehajali in se fotografirali po Sloveniji brez strahu, da jih bodo ob prihodu lokalni predstavniki bojkotirali.