Ukrajina spet joče

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 1. april 2022 / 21:55

Ukrajina je leta 1991 razglasila svojo neodvisnost ob soglasju Rusije in Belorusije. Do takrat so bili Ukrajinci največji narod brez lastne države. Žal se je Putin 21 let pozneje premislil in tako zanikal Jelcinovo soglasje …

Leta 1991: Ukrajina poje

Preberimo najprej besedilo, ki je bilo objavljeno v našem časopisu 10. decembra 1991. »Ukrajina poje, ker gre na svoje. Veseli glasovi, ki se razlegajo po tej širni krajini (od tod njeno ime) med Rusijo in Poljsko, so segli tudi do nas. Pri­sluhnemo jim v upanju, da se pesem in smeh ne bo­sta sprevrgla v krike in jok – tako, kot sta se na Hrvaškem. In da se med bratskimi Rusi in Ukrajinci ne bo zgodilo tisto, kar se je med Srbi in Hrvati. / V šoli so nas učili (naj bo res ali ne), da je Ukrajina naša pradomovina. Gotovo pa je res, da je v tej širni deželi 'pod svobodnim soncem' nastala prva ruska država. Po širnih nižavah med Donom na vzhodu, Črnim morjem na jugu in Dnestrom na zahodu teče Dneper; južno od njega so stepe, severno pa (so bili) gozdovi in to prehodno ozemlje je zibalo najstarejšo rusko državo, Kijevsko kneževino, ki je nastala proti koncu 9. stol. (862). Vladali so ji Ruriki, imenovani po Ruriku, prvem knezu, ki je bil normanskega (švedskega, Varjagi) rodu. Sledili so mu Oleg, Igor, Olga, Svja­toslav, Vladimir (pod katerim so Rusi 988 sprejeli krščanstvo) in Jaroslav (zakonik Ruskaja pravda) ... vse do 1240, ko so Kijev zavzeli in razdejali Mongoli. / Ukrajina je bila vseskozi zakrita s senco Rusije in kot tako smo jo doživljali tudi Slovenci (kolikor smo jo). Učili smo se o Puškinu in Lermontovu, skoraj nič pa o pesniku Tarasu Ševčenku (1814–1861), ukrajinskem sodobniku našega Prešerna, ki velja tudi za tvorca ukrajinščine kot knjižnega jezika. Starejši med nami se morda spominjajo gesla 'Ukrajina joče', s katerim so v letih, ko je ta dežela-žitnica gladovala, pozivali k zbiranju pomoči. Živo pa nam je vsem v zavesti Černobil, ta fenomen ekološke katastrofe s sovjetskim predznakom na ukrajinskih tleh. Predzadnjo nedeljo so se Ukrajinci odločili, da na teh tleh zavladajo sami, tako v dobrem kot v slabem. / Mihail Gorbačov, ki hoče Sovjetsko zvezo preosnovati in hkrati ohraniti kot nekakšno zvezo suverenih držav, zdaj straši Ukrajino in vse druge z 'jugovizijo'. Če gredo Ukrajinci na svoje, potem naj bi se na nekdanjih ruskih oz. sovjetskih imperialnih tleh zgodila ravno taka ali še hujša katastrofa kot na jugoslovanskih. Toda če stvari premislimo v miru, se izkaže, da je to le strašilo. Tudi katastrofa se res obeta, toda ne vsem. Zadela bo predvsem tiste, ki so živeli na račun sovjetskega oz. jugoslovanskega režima – federalno vladajočo kasto. Za narode pa to ne bo nikakršna izguba. Nasprotno: zdaj imajo edinstveno priložnost, da postanejo nacije, narodi z lastno državo. Dr. Tine Hribar opozarja, da je danes na svetu čez 3000 narodov in le dobrih 160 nacij, ki so kot take članice OZN, in med tistimi tremi tisoči je ukrajinski narod gotovo največji – skoraj petdesetmilijonski narod brez države! / Postsovjetska situacija je taka: baltiške tri nacije so šle na svoje in so mednarodno že priznane; zakavkaške tri si za to prizadevajo, enako Moldavija; azijskih pet čaka na to, kako se odločijo slovanske tri: Rusija, Ukrajina in Belorusija. Rusija in Poljska, tradicionalni sosedi in gospodarici Ukrajine, sta samostojnost svoje nekdanje dekle že priznali. Vzhodnoslovanski predsedniki Boris Jelcin, Leonid Kravčuk in Stanislav Šuškevič pa so se v soboto srečali v Minsku. Prepričani smo, da bodo našli skupni jezik: navsezadnje ti narodi niso bili nikoli tako sprti kot Srbi in Hrvati. Predvsem pa med njimi ni tistega civilizacijskega in kulturnega razkoraka, za katerega je očitno, da ljudi loči bolj, kot jih zbližujeta kri in jezik. Po krvi so si bratje, po jeziku bratranci, po kulturi si niso tujci, bi rekel Cankar. In če se ti trije narodi dogovorijo za vsem ustrezen način sožitja, jim nihče ne bo mogel do živega. / Razlogov za pesem in smeh kljub vsemu ni; ljudje so lačni, strašita jih 'golod i holod' in vojska spet grozi. Zato našim bratom na vzhodu želimo predvsem, da bi imeli kaj za pod zob in da bi ohranili trezne glave. Pesem lahko počaka.«

Leta 2022: Ukrajina joče

Gornje besedilo je bilo natisnjeno v rubriki Zunanjepolitični komentar, ki sem jo pisal v našem časopisu v prelomnih letih okrog 1990. Takrat sem dal komentarju naslov Ukrajina poje. Žal se je ta pesem 21 let pozneje sprevrgla v novi jok. Zdaj je vprašanje, kdaj se bodo Ukrajinci spet lahko veselil življenja v svoji veliki državi.

Ostanimo budni!

»Ne smemo se navaditi na vojno in nasilje. Ne smemo postati utrujeni od sprejemanja beguncev, tudi v prihodnjih mesecih.« S to izjavo nas papež Frančišek opozarja, da ob tragediji Ukrajine ne smemo otopeti, ostati moramo budni.