Komentar: Kranjski lajnar

Že pred časom sem sklenila, da ob različnih podelitvah nagrad in priznanj ne bom več pisala svojega mnenja. Težko je namreč presojati, ali je za naslov najboljšega slovenskega športnika izbran svetovni prvak v enem športu ali v drugem. Podobno je z najboljšimi na različnih kulturnih področjih, da ne govorim o najlepših dekletih, najboljšem vinu … in kar je še drugih tekmovanj, kjer imajo komisije navadno bolj ali manj odgovorno delo, koga nagraditi in koga ne.

Toda dogodki na zadnji seji kranjskega občinskega sveta so me znova spodbudili, da napišem nekaj o nagradah, saj mi je jasno, da se tudi pri občinskih nagradah pred člani komisije dostikrat pojavi podobno vprašanje. Ali nagraditi tiste, ki so v domačem okolju opravili skoraj nevidno, toda pomembno nalogo (in zato celo niso prejeli plačila), ali nagraditi svetovno znane znanstvenike, umetnike ali športnike ali zgolj izbrati društvo, ki praznuje pomemben jubilej? Kdo je za kraj, mesto ali občino pomembnejši in bolj zaslužen, da se okiti s priznanjem, kot je na primer častni občan ali dobitnik velike Prešernove plakete Mestne občine Kranj?

Zanimivo je namreč, da je predsednik komisije za nagrade in priznanja Franc Rozman povedal, da so letos za različne občinske nagrade prejeli toliko predlogov, kot že dolgo ne, in da se je komisija med sedmimi predlogi za veliko Prešernovo plaketo MO Kranj odločila, da si jo je zaslužil kranjski lajnar Rastislav Rastko Tepina. V precej obširni obrazložitvi predlagateljev, Zveze kulturnih društev Kranja in kranjske izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti so svetniki izvedeli marsikaj o tem, kaj vse je do letošnjega srečanja z Abrahamom počel eden najbolj znanih Kranjčanov, ki goji skoraj pozabljeno ulično umetnost: igranje na lajno.

Ne morem soditi o veličini in vlogi njegovega kulturnega početja, vem pa, da mi vsakič (zadnjič je bilo to prejšnjo soboto v središču Kranja, ko se je predstavljal pred mednarodnim tekmovanjem v Franciji), ko zaslišim njegovo lajno, zaigra srce. Nikakor nisem edina in gotovo je za vse nas vedno manj trenutkov, ko še lahko pozabimo na vsakdanje skrbi. Zato tudi nisem razumela dobre polovice svetnikov, ki so glasovali, da si kranjski lajnar ne zasluži nagrade svojega mesta.