Tomaž Humar v lovu za rekordom

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. december 2015 / 12:06

Devetnajstletni Tomaž Humar, sin legendarnega in že pokojnega alpinista iz Zagorice nad Kamnikom, dokazuje, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Tako kot je za ekstremi in premagovanjem samega sebe stremel njegov oče, se tudi sam že spogleduje z avanturo, ki naj ji doslej še ne bi bilo para. Namerava namreč postati najmlajši Zemljan, ki bo prekolesaril svet.

Po 126 dneh kolesarjenja je mladi Kamničan že čez polovico svoje zadane naloge. Če mu uspe domov prikolesariti najkasneje do 4. marca prihodnje leto, bo rekord postavil pri devetnajstih letih in 313 dneh, tako pa premagal aktualnega rekorderja, Britanca Toma Daviesa, ki je bil po končanem kolesarjenju okoli sveta avgusta letos star devetnajst let in 314 dni.

A ne le da se Tomaž na poti sooča s številnimi izzivi, prav nič gladko se mu niso iztekle niti priprave na to veliko pustolovščino. Na pot se je sprva nameraval podati dan po opravljeni maturi na kamniški gimnaziji, vendar … »Moja pot se ni začela v Debrecenu na Madžarskem 25. junija, kot sem načrtoval, saj sem med treningom 14. maja padel s kolesom na glavo, dobil dvajset šivov in slamico, po kateri sem naslednji mesec bolj pil kot jedel. Končati šolo in opraviti maturo v manj kot mesecu z dvajsetimi šivi po obrazu, to je več kot umetnost! Na pot okoli sveta tudi pomisliti nisem hotel, preveč boli, če imaš nekaj, kar želiš, pred nosom, pa tega preprosto ne moreš imeti. Sprijazniti se s porušenimi sanjami, s tem, da se moraš učiti, ob tem pa ne veš, kako se bo vse skupaj zacelilo. Nezmožnost trenirati zaradi šivov, izguba kilogramov, ker po slamici preprosto ne moreš normalno jesti … Nerad se spominjam teh dni,« je na svoji spletni strani, kjer tudi sicer vestno beleži svoja dnevna doživetja s poti, zapisal Tomaž Humar in priznal, da je v tem obdobju zanj dermatolog postal bolj reden kot njegova prehrana. A kljub vsemu je takrat prav vse v svojem življenju podredil temu, da se vrne na kolo in odrine svojim sanjam naproti. Dva meseca je treniral na vso moč, saj je vedel, da bo na kolesu prebil tudi po deset ur dnevno, in ko je bila za njim še manjša operacija, je bilo v začetku avgusta končno vse nared za začetek projekta.

Tomažu, ki je po očetu podedoval ljubezen do gora in plezanja, v otroštvu pa je bil tudi navdušen nogometaš, je bil svet precej domač že preden se je odpravil na kolesarjenje po njem. Obiskal je že več kot trideset držav. Trenutno kolesari po Avstraliji, za njim pa je že na stotine, pravzaprav tisoče kilometrov po večjem delu Evrope, celotni Severni Ameriki in Novi Zelandiji, čaka pa ga še skoraj trinajst tisoč kilometrov po večjem delu Azije in celotnem Balkanu. In ne, prekolesariti mu ni treba prav vsakega kilometra na kopnem, saj pravila pri postavljanju rekorda zahtevajo »le« premagati 29 tisoč kilometrov, brez vožnje v zavetrju, brez uporabe zasebnih prevozov in z uporabo zgolj enega okvirja kolesa, prav tako pa je treba tudi startati in končati na istem mestu.

Tomaž si je za cilj zastavil na kolesu preživeti 200 dni in na dan opraviti okoli 150 kilometrov, z izzivom pa se sooča povsem sam. »Z mislijo, da je moj projekt zanimiv in ima veliko potenciala, sem se obrnil na vsa večja podjetja, ki bi mi lahko pomagala. Z ničodstotnim odzivom sem dobil stoodstotno potrditev, da se lahko zanesem le nase! S podporo družine in pravih prijateljev lahko, a brez njih težko … Nemogoče! Prodal sem vse, zbral veliko, vendar ta trenutek vem, da je to še vedno premalo za dokončanje projekta! Vem, da mi bo prej ali slej zmanjkalo sredstev, pa mi ni prav nič mar! Kjer je volja, je pot; volje imam preveč, ceste pa tudi ne bo zmanjkalo! Od kod samozavest, da se bo vse uredilo, ne vem, pa tudi ne vem še, če se bo. Se bo že moralo,« še pravi študent ekonomije in zaključi: »Kako dolgo še lahko, ne vem, obljubim pa, da ne bom odnehal, dokler imam nad srcem slovensko zastavo in svoje ime … To dvoje predstavlja čast, ki jo moram ubraniti, vsak dan … Znova in znova! Do vrha vsakega hriba, do konca vsake ceste!«