Še o nasilju!

Zaključuje se dvotedensko obdobje, ki je bilo posvečeno boju proti nasilju nad ženskami. Veliko člankov, seminarjev, pričevanj, okroglih miz in razprav nad tem nedopustnim dejanjem se je zvrstilo. Samo upamo lahko, da bo komu kaj pomagalo. Vemo tudi, da obstaja nasilje nad moškimi, vendar pa raziskovalci ugotavljajo, da je vsaj trikrat več nasilja nad ženskami kot nad moškimi. Zato se tudi več piše o ženskah kot žrtvah. Enako moramo obsoditi tudi nasilje (kakršnokoli) nad moškimi, saj tako povzročeno trpljenje ne pozna razlike glede na spol.

Ženske so pogosteje deležne fizičnega in spolnega nasilja, medtem ko ženske bolj intenzivno od moških izvajajo verbalno in čustveno nasilje nad moškimi. Kot smo že napisali, ni nikakršnega opravičila, da nekdo nekoga čustveno izkorišča, tepe ali spolno zlorablja – ne glede na spol. Ne glede na dejstvo, da sta žrtev in rabelj psihično nezavedno med seboj povezana, je odgovornost vedno na strani agresorja. On je tisti, ki ne sme biti nasilen, ne sme si tega privoščiti ali si dovoliti. Zato je na njegovi strani, da prepozna svoje vedenje, se opraviči in kontrolira svoje izpade jeze. Žrtev pa mora najprej poskrbeti za svojo fizično varnost, kasneje pa se soočiti s strahom, ki poganja to grozno trpljenje. Strah je pri obeh, običajno pa ni nikoli naslovljen oziroma izgovorjen. In obema je tako zelo poznan t. i. krog nasilja, ki se ponavlja. Najprej je mirno obdobje, nato začne naraščati napetost, ki se sprosti z udarcem. Nato sledijo občutki krivde in sramu, opravičevanja, vse se pozabi do naslednjega kroga. Brez strokovne pomoči in velike vztrajnosti je zelo težko prekiniti ta vrtiljak groze.

Pri kakršnemkoli nasilju gre vedno za zanikanje človeškega dostojanstva in enakosti. Enakosti predvsem glede na spol. Narava nam je res dala razlike v fizični moči, vendar to ni razlog, da drug drugega ne bi mogli obravnavati kot enakovrednega. Čeprav so najbolj prizadete žrtve, pa moramo vedeti, da se ravno agresorji bojujejo z zelo slabo samopodobo in da najprej oni sami sebe ne spoštujejo. Saj če bi se, ne bi mogli biti nasilni do drugega.

Kaj lahko storimo kot sosedje, prijatelji, sorodniki? Nikoli ne smemo kriviti in sramotiti žrtve. Lahko pa žrtev spodbudimo, da nam vsaj potarna. Če zberemo dovolj poguma, lahko vprašamo agresorja, kako je on in kako se imajo doma. Običajno jim je nerodno. Lahko jih spodbudimo, naj si poiščejo pomoč. Vem, da so to zelo kočljive teme in da niti nimamo pravice vtikati se v družinske zadeve. Ni pa tudi prav, da hodimo drug mimo drugega in se delamo, kot da nič ni.