Ni motivacije brez cilja
Motivacija je umetnost pripraviti ljudi, da naredijo, kar želiš, da naredijo, ker to hočejo, je rekel Eisenhower. Lepo. Otroke moraš animirati, odrasle pa motivirati. Za nič drugega na svetu ni človeka tako težko motivirati kot pa za športno rekreacijo. Za delo ga motiviraš z denarjem. Za tekmovanja ga motiviraš z nagradami. Za rekreacijo, sploh pa športno, mu obljubiš lastno zadovoljstvo, zdravje – vendar ne vžge. Če si prebrisan motivator, moraš najprej obljubiti, da bo človek, ki se bo začel ukvarjati z rekreativnim športom, shujšal, potem bo videti mlajši in lepši in močnejši in hitrejši in s tem tudi bolj zdrav. In potem ko se bo v vsem tem začel dolgočasiti, mu napoveš tekmovanja. Na vsaki tekmi pa se potegujejo za nagrade. Medalja je tudi nagrada. Pokal še večja. Denarna, praktična pa zaželena. Ko pa se športni rekreativci začnejo gnati za nagrade, postanejo odvisniki, nič kaj drugačni od drogerašev, alkoholikov, hazarderjev, odvisnikov od seksa ... No, takega odvisnika še nisem spoznal, baje pa, da jih je kar nekaj odstotkov med nami. Zdi se mi, da sem vsako leto bolj »zjeban«, vendar to ne spada pod seks. Nekoč sem slišal za primer, da se je moški sporazumno ločil od soproge, ker naj bi ona bila odvisnica od seksa. Kar je pomenilo, da je vsak dan hotela potešiti svojo »lakoto«, in če ji mož ni ustregel, jo je morala nekje drugje. Vsaj tako je mislil on, in ker je vsakdo, ki je zaljubljen tudi ljubosumen, je zdržal pet let v zakonu, potem se je popolnoma izčrpal – fizično in umsko – ter sprožil ločitveni postopek. In ga dosegel. Zanima me pa, kako je to povedal sodniku v sodni dvorani. Si predstavljate, da je to poslušal sodnik, ki je bil že dolgo »na suhem«. Kako je gledal bodočo samohranilko? Je vzel njeno številko? Je moža označil kot največjega bebca na svetu? Kaj so rekli njeni sodelavci, ko so izvedeli, da je samska? Zanima me pa tudi, kako je ta mož preživljal prve dneve samohranilstva. Verjetno ni že po dveh dneh preklopil na pornografijo? Ali se je lotil »rokodelstva«? Je šel med »fajmoštre«? Je užival svobodo kot Mandela? Nič od tega. Postal je rekreativec. Tekel je, kolesaril, plaval, plezal in kar nekaj let ga ni bilo videti v ženski družbi. To me nekako spominja na to, da se ti mora zgoditi res nekaj »hudega«, da se lotiš športa kot rekreacije. V največ primerih se prekomerno zredimo in vidimo rešitev edino v vsakodnevnem tekanju. Vendar je to zgrešeno. Ob takem početju se bomo samo še bolj zredili. Bog ne daj, da zbolimo, in zdravnik, reče, da bomo šli pod ciprese, če ne bomo začeli migati ... Ali pa imamo odvisnico od seksa in gremo raje vsak dan do Češke koče, kot pa pod njeno rjuho ali na pralni stroj ali linolej v kuhinji, zofo, »špajzo« ... povsod, kjer je priložnost. In kaj se zgodi, če človek ni ne predebel, niti ima zdravstvene težave? Kako ga vzpodbuditi k menjavi urnika, vsakdana? Kako izmed tolikih obveznosti, najti čas za rekreacijo, pravzaprav čas, ko si sam s sabo, tudi brez mobilnega telefona?
Ko nekoga motiviraš, mu moraš najprej predstaviti cilj ...