Grozil je, da me bo ubil

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sobota, 5. december 2015 / 15:16

Vsaka peta ženska v Sloveniji trpi zaradi nasilja. Med tistimi, ki so po dolgih letih poiskale pomoč, je tudi Špela, trenutno prebivalka Varne hiše Gorenjske.

»Petinštirideset let sem v zakonu, dvakrat poročena z istim možem. Skupaj sva vlagala in gradila hišo, a mi on sedaj očita, da pri hiši razen dveh mešalcev nisem naredila popolnoma nič. Ne smem se družiti s prijateljicami, ne smem obiskovati svojcev, ko sem hodila pomagat po gospodinjstvih, me je zasledoval, ker je ves čas hotel imeti nadzor nad menoj. Pljuva me s 'hrkcem', zmerja s kurbo, očita, da sem okradla državo, ker sem zaradi zdravja dobila oddih v toplicah. Grozil mi je tudi, da me bo ubil. In odkar sem nekoč vzela tablete, da bi končala svoje neznosno življenje, mi je nenehno govoril: kar požri že tablete, pojdi pod vlak in podobno. A tablet, ki sem jih jemala zaradi živčnosti, ne jemljem več, ker mi je zdravnica dejala, da postajam odvisna. In tudi ubiti se nisem več hotela, ko je to hotel on. Posebno grdo pa se mi je zdelo, ko je dejal, da so mu moški v gostilni prigovarjali, češ če bi me že prej ubil, bi bil zdaj že iz aresta. Večkrat me je podil od doma, vendar nisem hotela iti, saj sem se konec koncev skupaj z njim trudila za naš dom. Že prvič sem se od njega ločila zaradi nasilja. Toda želela sem, da ima otrok očeta, in sem popustila pregovarjanju in šla z njim znova v zakon. Ni alkoholik, a ko ga spije kozarček preveč, je še posebno neznosen. Vselej je bil v nadvladi in vselej je moralo biti tako, kot je hotel on. Jaz pa sem vselej popuščala, največkrat zaradi otrok in ljubega miru. Name pa ni pritiskal le psihično in mi grozil, deležna sem bila tudi fizičnega nasilja. In ko je tisto noč razbil vrata in mi spet grozil s smrtjo, sem se odločila. Našla sem moč in zgrabila pripravljeno torbico in avtomobilski ključ ter šla na policijo.«

Takšna je pripoved ženske, ki se je skoraj sedemdesetletna odločila, da naredi konec neznosnemu nasilju. Med pogovorom jo nekajkrat oblijejo solze, potem pa spet z odločnim glasom nadaljuje, da je zdaj temu konec in da hoče začeti znova. Ni edina, ki se je pri tej starosti odločila presekati krog nasilja in se zavzeti zase, v Varni hiši Gorenjske jih je bilo v dvanajstih letih, odkar so odprli prvo enoto, kar nekaj, pravi vodja varne hiše Vilma Regovc. Pri njih je iskalo zatočišče enajst žensk, starih med 60 in 65 let, ter sedem žensk nad 65 let starosti.

Razplet Špeline zgodbe pa je naslednji: policija je želela nasilneža odstraniti iz hiše, a je prosila, naj tega ne storijo, pač pa bo odšla ona. Namestili so jo v krizni center na drugem koncu Slovenije, kjer so jo toplo sprejeli, nato je odšla v zdravilišče, kjer je bila prav tako deležna policijske zaščite, kajti dosegla je dvomesečno prepoved približevanja nasilnega moža. Sedaj je nekaj tednov v varni hiši, kjer namerava ostati, dokler dodobra ne razmisli o svojem prihodnjem življenju. Pravi, da se ne bo ločila od moža, razen če bo ločitev zahteval on. Rada bi se vrnila domov in ločeno živela v hiši, ki jo je tudi ona gradila z velikim odrekanjem.

»Prosila bom za brezplačno pravno pomoč, kako naj se vrnem v svoj del hiše in dobim pisno zagotovilo, da imam tam pravico živeti. Prav tako bi rada dosegla trajno prepoved približevanja, saj mi bo on sicer še naprej nagajal in mi grozil. Če vse to ne bo mogoče, si bom poiskala drugo stanovanje,« o svoji prihodnosti razmišlja Špela. V pravico na sodišču ne verjame preveč. Tam se soočita zgodbi obeh in običajno zmaga pravica močnejšega, je prepričana sogovornica. Trenutno so njene bolečine še sveže, po nekajmesečnem bivanju v varni hiši pa verjame, da bo našla dovolj moči, da se tudi pri svoji starosti na novo spopade z življenjem.