Pariz, Obama in Ši

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 5. december 2015 / 15:18

Na tem svetu je marsik(d)aj hudo, a kljub temu lepo. Lahko bi nam bilo še lepše, to je res. A res je tudi, da se nam lahko kmalu zgodi, da nas ne bo več, svet pa bo še. Naša vrsta, zlasti njen najbolj razviti del, si domišlja, da je svet zaradi nas, da smo nekakšna krona stvarstva, in ne le njegovo najbolj inteligentno naključje. V resnici pa je najbrž tako, da bi se že večkrat lahko zgodilo, da nas sploh ne bi bilo več, svet pa bi še vedno bil. In kar je še huje: prav to se lahko zgodi vsak čas, mogoče prav kmalu ali pa šele čez čas.

Te vrstice pišem ob podnebni konferenci v Parizu, ki se je začela v ponedeljek, 30. 11. 2015. Tudi to vrhunsko srečanje preveva isti domišljavi duh naše vrste – da bi lahko, če bi se v svojem odnosu do okolja »poboljšali«, grozeče podnebne spremembe ustavili ali njihov katastrofalni učinek vsaj zmanjšali. Tu se postavlja cela vrsta vprašanj. Prvo je, ali so te spremembe sploh posledica človeške nemarnosti ali pa je tak podnebni trend, ki poteka in se uveljavlja ne glede na naše ravnanje. Kot dobro vemo, se podnebje spreminja že ves čas, v njem so se že večkrat pojavile daljše ali krajše ledene dobe, tudi v časih, ko je bilo ljudi na svetu tako malo, da ga sploh niso mogli onesnaževati.

Gornje vprašanje ni le znanstveno, je tudi ali predvsem politično. Z znanstvenega vidika je podobno vprašanju o obstoju Boga, ki ga lahko v učenih razpravah tako dokažemo kot zanikamo. Enako je s podnebnimi spremembami – eni jih dokazujejo, drugi zanikajo. Medvladni forum za podnebne spremembe (IPCC) v Ženevi, katerega članica je tudi klimatologinja in gorenjska rojakinja Lučka Kajfež Bogataj, je za svoje dokazovanje človeškega vzroka podnebnih sprememb dobil Nobelovo nagrado za mir. Ne brez razloga: če se bodo ledeniki še naprej talili, bo gladina oceanov narasla, mnogi otoki in nižinska obalna mesta bodo izginili pod vodo. To bi lahko povzročilo nove migracije, preseljevanja celih ljudstev; kaj to pomeni, vemo iz lastne in še vedno aktualne izkušnje. Če bi se v iskanje novih življenjskih prostorov podalo veliko ljudi in če bi bili ti oboroženi, lahko to pomeni samo eno – vojno!

Aktualna in prepričljiva je trditev slovite publicistke Naomi Klein v knjigi To vse spremeni, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenščini. Po njenem je glavni krivec podnebnih sprememb neoliberalni kapitalizem, ki se v pehanju za čim večjim dobičkom ne ozira na okoljske posledice; varovanje okolja prinaša z vidika kapitala samo dodatne in nepotrebne stroške. Tak je levičarski pogled; desničarski je seveda ravno obraten. Donald Trump, republikanski kandidat za novega predsednika ZDA, se iz takšnih pogledov dela norca in trdi, da so glavna nevarnost zahodni civilizaciji islamski teroristi …

Ne glede na to, kaj od gornjih trditev je resnično in kaj ni, sem prepričan, da si večina dobronamernih ljudi želi, da bi na tem svetu obstali in da nam ne bi bilo slabše. Če nič drugega, gre pri okolju za naše zdravje. Največji grešnici na planetu sta naciji, ki največ proizvajata: ZDA in Kitajska. Samo ti dve državi povzročita 40 odstotkov okolju škodljivih emisij. Kjotskega protokola iz davnega leta 1997 (o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov za pet odstotkov glede na leto 1990) pa še vedno nista podpisali. Barack Obama in Ši Džinping: kaj torej še čakata?! Sta res prava predsednika ali le služabnika kapitalskih lobijev? Že v Parizu ali čim prej podpišita, kar je treba. Če to storita kot največja grešnika, vama gotovo sledijo tudi manjši …