Slovenec v tržaški občinski upravi

Tržaškega Slovenca Edija Krausa, rojenega na Opčinah pri Trstu, sem srečal na ponedeljkovi konferenci gospodarstvenikov z območja Alp in Jadrana v Vrbi na Koroškem. O njem pišem zaradi dveh razlogov.

Prvi je gospodarske narave, saj je Edi Kraus solastnik italijanske družbe Aquafil, ki je brez spornih potez privatizirala ljubljansko podjetje Julon in ga spremenila v uspešno gospodarsko družbo s sodobno in okolju prijazno tehnologijo. On je njegov dolgoletni direktor. Skupaj ima Aquafil, ki je del krovnega podjetja Bonazzi, v Julonu in obratih v Senožečah, v Ajdovščini in v Štorah okrog 700 zaposlenih. Del te družbe je bila tudi kranjska Aquasava, ki je delovala v prostorih nekdanjega Tekstilindusa, vendar je šla pred leti v stečaj. Edi Kraus je povedal, da je lokacija v Kranju še vedno njihova in da nameravajo v Kranju urediti logistični center za njihove obrate v Sloveniji.

Drugi razlog je vloga, ki jo ima Edi Kraus kot Slovenec v Trstu in okolici. Je član tržaškega občinskega odbora ali mestne uprave, v kateri je odgovoren za gospodarski razvoj, turizem in trgovino, zadnje leto pa še za šport. Pred njim dobrih dvajset let v tržaški občinski upravi ni bilo Slovenca. Na vprašanje, če je bil zaradi svojega slovenskega porekla v mestu, kjer so še vedno dejavni desničarji in nacionalisti, deležen napadov in nasprotovanj, je odgovoril nikalno. »Nikdar in nikjer ne tajim, da sem Slovenec. Zame je to, da sem zamejski Slovenec, velika prednost. Zaradi tega sem bil v primeru Julona uspešen pri povezovanju slovenskega in italijanskega gospodarstva in pri razvijanju čezmejnega sodelovanja tudi na drugih področjih. V primeru mojega imenovanja v mestno upravo ni bilo ugovorov in napadov, čeprav Slovencem desnica ni naklonjena. Upam si trditi, da se pred desetimi leti kaj takega ne bi moglo zgoditi. To je dober pokazatelj, da se razmere v odnosu med narodoma zboljšujejo. Na tržaškem je zanimanje za učenje slovenščine in narašča tudi medsebojno spoštovanje. Na pobudo občin Trst in Milje smo ustanovili Združenje za teritorialno sodelovanje, v katerega je vključenih 26 občin in tri univerze z območja Slovenije, slovenske in hrvaške Istre in Italije. Ko so po občinah potrjevali pravila sodelovanja, so bili povsod soglasno za. Mar ni tudi to dobro znamenje?«