Strahovi evroposlancev in naše vlade

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. november 2015 / 11:17

Pred dnevi so v dnevniku Delo objavili zanimiv članek o tem, kako novinarji iz vse Evropske unije tožijo evropski parlament. Pobudo za akcijo so dali ravno na Delu, v njej pa sodeluje 29 novinarjev, ki so na evropsko sodišče vložili pritožbe proti evropskemu parlamentu, ker jim ni omogočil dostopa do podatkov o tem, kako njegovi poslanci porabljajo javna sredstva. Evroposlanci prejemajo kar lep znesek sredstev, za katerega bi bilo dobro vedeti, kako se porabi. Poleg redne plače imajo pravico še do nekaterih dodatkov, med njimi do mesečne žepnine v višini 4320 evrov, dnevnic v višini 306 evrov na dan in fonda za plačilo asistentov in naročilo študij, ki znaša do 21.379 evrov na mesec. Ker so v evropskem parlamentu novinarje iz različnih držav, ki so zahtevali podatke o tej porabi, zavrnili z obrazložitvijo, da gre za osebne podatke evroposlancev, so ti zdaj sprožili tožbo na Sodišču Evropske unije.

V času, ko se po vsej Evropi delavcem zategujejo pasovi, je res neverjetno, da med izvoljenci ljudstva obstaja takšna skrivnost o porabi njihovih sredstev, ki jih iz svojih žepov plačujejo ravno evropski davkoplačevalci. Dejstvo je, da Evropa v zadnjem času pozablja na prav vse vrednote, ki so jo doslej ločevale od drugih kontinentov. Pri Grkih je recimo pozabila na demokracijo, saj jim je ob njihovi finančni krizi diktirala svoja pravila, ki so bila bolj kot na kožo evropskega ljudstva napisana na kožo redkih, a bogatih bankirjev. Ti so v določenem trenutku sprejeli tveganje, ki se je na koncu izkazalo za napako, vendar je niso bili pripravljeni plačati sami, zato so račun zanjo izstavili vsem nam. Take stvari se lahko dogajajo samo z močno podporo evropske politike, njeni izvori pa so ravno v evropskem parlamentu. V tej luči je zato razumljivo, zakaj vodstvo parlamenta tako zelo ščiti tudi podatke o najbolj običajnih stroških evropskih parlamentarcev. Obrazložitev, da gre za osebne podatke, je samo pesek v oči.

Javni uslužbenci, kot pove že samo ime, imajo do javnosti posebne dolžnosti. S svojimi odločitvami preveč vplivajo na naša življenja, da jim ne bi ves čas gledali pod prste, še posebej pri porabi sredstev, kjer je treba videti čiste račune. Pri denarju se vse skupaj začne in tudi konča. Od tu naprej je potem samo še slabše. In aktualna slovenska vlada se tega na moč zaveda. Od osamosvojitve naprej je bilo malo vlad, ki so imele tako malo zaupanja v ljudstvo, kot ga ima Cerarjeva. Ta se s svojo skrivnostnostjo še posebej odlikuje. V strahu pred ljudstvom so namreč zdaj na vladi začeli sproti brisati zvočne posnetke sej, dobesednih zapisov pa ne delajo več. Vzrok za to so bile novinarske zahteve po magnetogramu tiste seje, na kateri se je Alenka Bratušek sama predlagala za evropsko komisarko.

Evrope in njenih predstavnikov držav očitno ni strah le novodobnih teroristov. Še bolj od tega se bojijo samih sebe in tiste javnosti, do katere so še posebej zavezani, saj jih je ravno ta izvolila.