Različne ljubezni

Ptice so balzam za dušo, 1. del

Tine je eden najbolj dobrovoljnih ljudi, kar jih po­znam. Ko me povabi v svojo ptičnico, kjer na vso moč žvrgoli ob kateremkoli delu dneva, nekje najde stol še zame. Res ni bil najbolj čist, zato je nanj položil časopis. A vendarle: v takšnem okolju kot takrat se še z nikomer nisem pogovarjala.

S pticami je 'na ti' že, kar pomni. Bil je še otrok, ko je udomačil prvo kavko. Pogovarjal se je s srakami, sovami, sinicami. Nikoli se ni pridružil kakšnemu društvu, bolj je bil vesel, če so šle stvari naravno pot.

»Zgodilo se je, da me kakšna ptica tudi ni marala. Preprosto se nisva ujela. Pa sem jo vabil k sebi in se ji dobrikal, pa ni nič pomagalo. Ptice so mi pogosto pomagale, da sem bolje razumel tudi ljudi,« pripoveduje Tine.

Rodil se je daljnega leta 1927. Doma je bilo sedem otrok, prav toliko ali še več – ne spominja se dobro – jih je umrlo. Nekateri niso dočakali prvega rojstnega dne, drugi – kot na primer brat Peter – so ali utonili ali se poškodovali ali pa so v času, ko so šli služit, preprosto izginili in nihče ni vedel, kam. Tine se ne spominja več, kako je bilo sestri ime. Nekje v spominu mu tiči njena podoba. Ni imela sprednjega zoba, saj ga je izgubila, ko jo je s kopitom butnil konj. Ni ji še bilo deset let, ko je šla služit na eno od kmetij pod Krvavcem. Ker se je po treh letih staršem zdelo čudno, da nič ne pride na obisk, je šla mama poizvedovat za njo. A so ji na kmetiji, kjer bi morala služiti, povedali, da je bila pri njih komaj kakšno leto, potem pa je povezala culo in kar sredi leta in brez plačila šla drugam.

»Mama gospodinji ni verjela. Zdelo se ji je čudno, ker je ni gledala v oči, postalo jo je tudi strah. Četudi bi rada, ni mogla dokazati, da so ji storili kaj hudega in se je potem znebili. Kasneje se je slišalo marsikaj. Nikoli nismo izvedeli, ali so bile govorice resnične ali so bile le čenče,« se spominja Tine.

Tudi zaradi te, izginule sestre so Tinetovi starši na mlajše otroke pazili bolj, kot je bilo takrat v navadi. Postavnemu, črnolasemu fantu z nagajivimi vragci v očeh je prav prišlo, da je imel podaljšano svobodo. Če ga oče ni prisilil h kakšnemu delu, se je podil po gmajni, stikal za živalmi in se 'pogovarjal' z njimi. Čeprav je bil večkrat lačen kot sit, se ni dosti obremenjeval s takšnimi malenkostmi, kot jim je rad rekel. Imel je komaj trinajst let, ko je že vrgel oči na Anico. Zdelo se mu je, da se ji mora prikupiti na prav poseben način.

»Ob prvi priložnosti sem ji podaril kavko. Ptica se je znala prikloniti in zavrteti na eni nogi, na kar sem bil še posebej posebno. Anica je bila darila zelo vesela in kasneje, čez približno deset let, ni imela nič proti, ko sva se začela dogovarjati za poroko. Zanimivo je bilo, da moje ptice dolgo niso imele svoje lastne kletke. Če sem požvižgal, so zmeraj priletele. Anica ni bila takšna. Njej je šlo žvižganje na živce,« reče v šali.

Ko so začeli prihajati na svet njuni otroci, je Anica iz dneva v dan bolj godrnjala zaradi ptičjih iztrebkov in perja. Da mora ptice dati stran, je govorila. Tine se je poskušal z njo pogajati, a pri tem ni bil najbolj uspešen. V kleti, kjer se je po tastovi smrti nabirala šara, je za silo počedil. Prve kletke je naredil sam. Bile so iz vrbovih vej in kar lepe na pogled. Na ženino jezo je tudi otrokom vsadil v srce ljubezen do ptic, tako da je imel tudi za pospravljanje zmeraj dovolj pomočnikov.

Pri hiši se je tudi sicer veliko prepevalo. Žena je imela zelo lep sopran, kadar sta stopila skupaj, so vsi utihnili in jima prisluhnili. V zimskem času so prihajali tudi sosedje. Marsikateri večer so presedeli ob topli peči in pogosto je bila ura že krepko čez polnoč, ko so se razšli.

»Prvič sem resneje zaznal, kako čas beži, ko se je poročil sin. In sicer drugi po vrsti. Z ženo sva se počutila zelo mlada, nikoli nisva dovolila, da bi naju imela leta pod komando. 'Tiste reči' sva redno in zelo uspešno izvajala, menda v obojestransko zadovoljstvo. Temu primerno sva imela tudi lepo število otrok: osem. Sem dobival navdih zanje tudi pri svojih pticah? Kdo bi vedel! Na sinovi poroki sem resno začel razmišljati, da sem že star. Pa sem imel komaj 48 let! A to so bili drugačni časi. Ker se nisem izučil za noben poklic, sem bil nekakšen 'multipraktik'. Vse sem znal delati, za vse so me lahko 'ponucali'. Takšno življenje pusti sledi tako na rokah kot tudi na obrazu. Snahe, ki jo je sin Milan pripeljal domov, z ženo nisva bila najbolj vesela. A je bila noseča pred poroko, kaj sva mogla? Navada je bila, da so se mladi oženili, če je bil otrok na poti. Hildica, tako smo jo klicali, nikoli ni bila z nobeno stvarjo zadovoljna. Po poklicu je bila šivilja in ta se je takrat štel za malo bolj nobel poklic. Morda je res bil, kaj pa vem. K hiši so kar naprej prihajale neke lepe gospe, kakšna se je pripeljala celo z avtomobilom. Sinu je ves čas očitala, da premalo zasluži, včasih tudi med kosilom, ko je bila zbrana vsa družina. Tudi moje ptice je niso marale, saj je imela vreščav glas, ki je šel skozi ušesa. Pa sem dejal sinu, da bi bilo bolje, če stopimo skupaj in naredimo prizidek, da bosta na svojem. Po očeh sem mu videl, kako trpi, a kaj sem mogel? Kar je izbral, to mora prenašati. A sam – brez mene. Spomladi smo se lotili dela in konec maja je bil prizidek že pod streho. Takrat se je babnica zapičila še v mojo ptičnico. Vztrajala je, da bi malo razširili vrata, da bi imela v tistem prostoru garažo, kajti bila je že drugič noseča in se ji je zdelo, da ji avto pripada. Veste, da sem ji nasprotoval, kar mi je zelo zamerila. Mislim, da se je takrat v njej prebudilo smrtno sovraštvo do mene. Sicer mi ni upala ničesar reči, je bila pa zato toliko bolj zlobna do sina. Tega svet še ni videl, kako se je znašala nad njim! Neštetokrat je pospravila kovčke in z obema otrokoma sedla v avto, da gre, ker je vedela, da bo sina s tem najbolj prizadela. Nekoč se je še žena spozabila in me milo pogledala, češ – ustrezimo ji glede garaže, mogoče bo potem v hiši kaj več miru. A sem znorel, kot še nikoli do takrat. 'Eni zmešani babi se pa že ne bom pustil izsiljevati!' sem robantil po hiši, da so se me tisti dan vsi bali. Pa bi, verjemite, najraje jokal, tako me je prizadelo obnašanje ta mlade. Vnuka sta lahko prihajala na obiske le tedaj, ko je imela polne roke dela ali pa je ni bilo doma. Ne morem povedati, kako sem ju imel rad. Hodila sta za menoj, me spraševala, se smejala in tudi onadva sta ljubila ptice. Pomagala sta mi jih krmiti, a vsakič, ko sem ju poslal nazaj domov, sta se morala dobro umiti, da njuna mama ne bi zavohala, kaj smo počeli.«

(Konec prihodnjič)