Še živemu so rekli svetnik

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Radovljica / četrtek, 26. november 2015 / 10:59

Na letošnjih Brezjanskih pogovorih so govorili o profesorju in duhovniku dr. Janezu Frančišku Gnidovcu, skopsko-prizrenskem škofu, ki je bil krajši čas tudi profesor na kranjski gimnaziji.

Brezje – Organizatorji letoš­njih Brezjanskih pogovorov, ki so bili v soboto v frančiškanskem samostanu na Brezjah, so za temo pogovora z naslovom Pastir z vonjem po ovcah izbrali manj znanega, vendar vsega spoštovanja vrednega Slovenca, škofa dr. Janeza Frančiška Gnidovca. O njem so razmišljali slovenistka, profesorica in publicistka Berta Golob in župnika Janez Cerar, župnik v župniji Nova in Stara Oselica v Poljanski dolini, ki raziskuje Gnidovčevo življenje in njegova svetniška dejanja, in Lojze Gajšek. Udeležencem pogovora so zavrteli tudi film o njem. Udeležence so nagovorili rektor brezjanskega samostana pater dr. Robert Bahčič, ljub­ljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, vikar slovenske frančiškanske province pater Ambrož Mušič in podžupan radovljiške občine Miran Rems. Kulturni program sta izvedli pianistka Damjana Božič Močnik in sopranistka Marta Močnik Pirc.

Škof dr. Janez Frančišek Gnidovec, ki je bil rojen 29. septembra leta 1873 v dolenjski vasi Veliki Lipovec, umrl pa je 3. februarja leta 1939 v Ljubljani, je bil človek z vrlinami in navadami, ki jih nima veliko ljudi. Zato je bil za mnoge tudi moteč. Že od otroštva naprej je stavil na preprostost, skromnost in delavnost. Asket je bil že kot otrok, je o njem povedala Berta Golob. Bil je odličen dijak in študent teologije v Ljubljani in nato še grščine, latinščine, nemščine in seveda slovenščine na Dunaju. Njegov talent je opazil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Po obveznem profesorskem pripravništvu na kranjski gimnaziji leta 1905 ga je izbral za prvega ravnatelja škofijske gimnazije v Šentvidu in nato še za ravnatelja celotnega zavoda. Kot človek visokih življenjskih in verskih meril je v razmerah rastočega liberalizma in prve svetovne vojne vedno bolj trpel. Odšel je k lazaristom. Oktobra leta 1924 ga je tedanji papež Pij XI. imenoval za škofa skopsko-prizrenske škofije, ki se je takrat raztezala na 32.000 kvadratnih kilometrih današnje Makedonije, Kosova, dela Črne gore in Sandžaka. S škofovskim ustoličenjem decembra leta 1924 v Prizrenu je bil za 14 let poslan v težke in neznane razmere, v revščino podeželja, v kraje hudih mednacionalnih in medverskih sporov, kjer je veljala stara, tudi brutalna tradicija in so bile še žive ostaline turškega režima, v čas rastočega nezaupanja med beograjskimi in lokalnimi oblastmi. Vztrajal je, pešačil od vasi do vasi, premagoval strahove in nezaupanje, se reševal iz nevarnih situacij in zaradi tega postajal vedno bolj spoštovan med ljudmi, ne glede na njihovo narodnost in vero. Pomagal je pomoči potrebnim, še posebej otrokom, in v teh razmerah celo gradil cerkve in dobrodelne ustanove. Na misijonsko pot je pospremil slovito Mati Terezijo, tedaj Agnes Bojaxhiu. Ljudje, ki so ga poznali, niso mogli verjeti, od kod je jemal moč. Pripovedovali so, da je bil zanje svetnik že med svojim življenjem.

Do kraja utrujen in bolan se je v skromni škofovski opravi s kovčkom v rokah januarja leta 1939 vrnil v Ljubljano. Prijateljem v Skopju je dejal, da gre v Ljubljano umret. Umrl je 3. februarja leta 1939 med mašo v Leonišču na Zaloški cesti v Ljubljani.