Nasilje nad ženskami
Jutri, 25. novembra, je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, zato bomo v teh dneh lahko več prebrali in poslušali o tej problematiki. To je tema, o kateri se ne želimo preveč pogovarjati. Še posebno ne na podeželju, kjer se ljudje med seboj poznamo. Sicer vemo, da se v nekaterih hišah dogaja nekaj čudnega, vendar pogosto rajši pogledamo stran. Poznamo tudi moške, ki se tako ali drugače izživljajo nad ženskami. Ženske na podeželju so v slabšem položaju kot v mestih, saj jim sobivanje z nasilnim moškim predstavlja ekonomsko preživetje. Po drugi strani pa so nasilneži v javnosti zelo pogosto povsem običajni ljudje, celo prijazni in s kravatami, doma pa si dovolijo sproščati jezo na krut, nefunkcionalen in nedopusten način.
Vrst nasilja nad ženskami je več: psihično, fizično, spolno in ekonomsko. Običajno rablji želijo izolirati žrtev od okolice, poberejo jim denar, naredijo jih odvisne od sebe, prepovedo jim odkrite komunikacije z okolico in jih zasujejo z delom, kot da so naravni vir delovne sile. Vsaj tako si razlagajo in opravičujejo svoje vedenje. Zelo pogosto rablji izhajajo iz družin, kjer je doma vladalo najmanj psihično nasilje, največkrat pa tudi fizično obračunavanje. Prvo, kar moramo jasno zapisati, je: to je nasilje nad človekom in nobena stvar (niti težko otroštvo) ne opravičuje grobijana, da se tako sprošča nad žrtvijo.
Se pa v zadnjih desetletjih bistveno spreminja dojemanje nasilja pri žrtvah. Ženske so vse bolj izobražene, imajo svoje vire preživetja in si najprej same sebi upajo priznati, da jim takšen način življenja ne pripada in da ne bodo več dopuščale moške grobosti. Resda zakonodaja ščiti žrtve in da tudi država preko institucij (centri za socialno delo, varne hiše) pomaga zaustavljati nedopustno nasilje. Hvala družbi za te premike. Najbolj pa je pomembno, da doma začnemo ustavljati nasilje, saj ni nikakršnega opravičila, da drugega človeka ponižamo, ga udarimo in delamo odvisnega od sebe.
Žal pa so psihični mehanizmi malo bolj zapleteni. Ženske pogosto poročajo, da leta in leta zbirajo pogum, da se odločijo postaviti se zase in neomajno povedati, da je to nasilje in da ga ne bodo več dopuščale. In da preprosto ne morejo iti stran, pravijo. Obema, rablju in žrtvi, je nasilje od nekje že poznano. Nekoč so jim bili vsiljeni takšni načini vzpostavljanja odnosov. Ali pa so nasilje gledali od blizu. Kot odrasli ljudje z odraslimi možgani imamo možnost (in celo dolžnost) oditi na pot odrešitve – to velja še bolj za rablje – in na novo osmisliti življenje sebi in svojim najbližjim. Strokovna pomoč obstaja, vendar se morata najprej oba odločiti za pot spremembe. Moški, zberite pogum in prenehajte. Dovolj je bilo. Vaša moč je v priznanju, da ne obvladujete svoje jeze.