Danes bežijo oni, jutri bomo morda mi

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 20. november 2015 / 11:38

Tomu Križnarju – človekoljubu, humanistu, evropskemu državljanu, prostovoljcu – niso verjeli pred leti in pravi, da mu ne verjamejo niti sedaj, ko se ljudem »film« vrti pred očmi. Beseda je o beguncih, ki iz Sirije, Afganistana, Iraka ... po balkanski poti bežijo v Evropo in prečkajo tudi našo državo.

»To se zdi kot majhen problem za Bruselj,« je v pogovoru za Gorenjski glas v svojem rojstnem Naklem dejal le dan pred terorističnimi napadi v Parizu. Trenutno menda samo v Turčiji čaka na odhod proti severu, Evropi še tri milijone ljudi. Tomo Križnar se ne strinja: »Ne, petdeset milijonov jih čaka. To je José Manuel Durao Barroso rekel že leta 2008, ko je bil še komisar Evropske unije in je bil na obisku pri tedanjem zunanjem ministru Dimitriju Ruplu. To je bilo objavljeno na prvih straneh slovenskih osrednjih časopisov, to je dokumentirano, pa tega nihče ni resno jemal. Malo tudi zato, ker Slovenci nismo toliko fokusirani onkraj Sredozemlja, smo bolj proti severu in zahodu in tako večina ljudi tega res ne vidi ...«

Tomo Križnar pa dodobra pozna ta svet; »tja dol«, pravi, odhaja od svojega osemnajstega leta, odkar je dobil potni list, ga zanimajo kraji, od koder izviramo tudi mi. To je naša zibelka, pri teh kulturah najdeš še veliko originalnega, aboriginskega, človeškega. »Stvari potem lažje razumeš, če poznaš svoje prvinske nagone, instinkte, kar še danes vedo v zibelki človeštva.« Religija in razne ideologije pa so nam oprali glave in danes se komaj še zavedamo narave, sožitja z njo in drug z drugim. To še najdeš sem pa tja v Afriki, v kakšnih zelo izoliranih plemenih, tam tudi sogovornik najde odgovore za vse naše ekološke krize, socialne stiske, za duhovno stisko, ki je zdaj najbolj značilna.

Omogočimo jim živeti doma

Skozi Slovenijo v obljubljeno deželo Nemčijo prihajajo zlasti begunci iz Sirije, Afganistana, Iraka, že dlje časa pa se skozi Sredozemlje v Evropo prebijajo ljudje, ki uberejo pot čez Libijo, Italijo in Francijo v Anglijo. Tomo Križnar in njegovi humanitarni sodelavci si prizadevajo, da bi pomagali ljudem ostati v domovini, probleme pa naj mednarodna skupnost rešuje na izvoru, kjer so nastali.

»Saj to EU tudi vpije, pa ne zna nič narediti, ker je Evropa čisto pod kontrolo Amerike. Amerika v našem imenu nastopa na svetovni sceni proti Kitajcem, ki se pa prav tako borijo za prevzem naravnih virov v Afriki in v Aziji. Zakaj Evropa nima nobene moči? Ker je pokleknila in je šla z našimi pustolovci zahoda z Velikim bratom ropat nafto, ropat minerale v Afriko in na Bližnji vzhod. In iz te vojske ne moremo, kjer smo se rekrutirali zanje, napadli Sadama Huseina, Gadafija, v Afganistan smo preganjali Bin Ladna. Mi zdaj nimamo samozavesti, nismo suvereni in samo še slepo poslušamo Washington. Zato Bruselj nima nobene besede, poglejte, kako se ne morejo nič zmeniti glede begunske situacije, kako se bodo potem zmenili kaj drugega. Šestintrideset tisoč bruseljskih uradnikov ne more ničesar rešiti, pri beguncih se ne izkazujeta država in politika, pač pa ti, ki so rekli: to so prav tako kot mi ljudje – danes oni bežijo, jutri bomo mogoče mi. Tisti, ki so šli prostovoljno delat, razdeljevat hrano, čistit, kuhat zanje, objemat tiste uboge otročke. Ti so bili prostovoljci, človekoljubni predstavniki Evrope, ne pa bruseljski ali naši politiki ...« je kritičen Tomo Križnar.

Begunci bežijo pred nasiljem in vojno, nekateri migranti zapuščajo domovino zaradi boljših priložnosti drugje. Mnogi pa kljub težkim razmeram ostajajo. Tomo Križnar pravi: »Ostajajo taki, ki so tako navezani na svojo naravo, da je ne morejo zapustiti. Če odidejo, verjamejo, da bodo izgubili svojo identiteto, svoj jaz, mitologijo, ki jih veže na domače skale, puščavo, naravo ... Zato se borijo doma in umirajo na veliko, tudi od lakote. Ogromno jih umre v Nubskih gorah, ob Modrem Nilu, v Darfurju ... Lahko bi se rešili, pa ne odidejo, ker toliko ljubijo svojo deželo. Tudi jaz ne bom šel proč, moj oče je tudi ostal tukaj, pa moj stari oče, ki je bil župan v Naklem, tudi. Odhajajo bolj tisti iz t. i. civiliziranih, urbaniziranih okolij, med Afganistanci denimo tisti bolj podjetni, ki so delali mogoče za Američane, se naučili jezika v šolah in vidijo zase perspektivo. Tako kot so jo videli naši izseljenci, ki so šli v Ameriko, Avstralijo. Oni se bodo že prilagodili in nekje prijeli. Asirci so ena najstarejših civilizacij, od tam imamo črke, abecedo, merske enote, ti ljudje so bili že od nekdaj odlični trgovci in so od nekdaj znali preživeti in znašli se bodo tudi sedaj.«

Priseljenci v getih

Kaj se zgodi, ko se ljudje preselijo v drug svet, kako se stopijo z drugačno kulturo in civilizacijo? To se dobro vidi v velikih evropskih mestih. »Poleti smo bili v Windsorju, kjer je samo še vsak deseti Anglež. Pa od tam izhaja kraljevska družina, Somalci so prevzeli vse mesto. Tam lahko vidite, kaj se bo zgodilo s priseljenci, ki se zaradi svoje kulture težko integrirajo. Nastali bodo geti. Islamska religija je zelo superiorna in se ne pusti zamenjati. Nastala je v težkih razmerah, v pesku, v puščavi in je narejena za obrambo. Islam se brani in se ne more premagati z bombami, to je napačna politika,« razmišlja sogovornik in se sprašuje tudi o ravnanju Zahoda. »Ni rešitev, da Evropska unija daje Omarju Beširju, sudanskemu diktatorju in njegovi hunti 68 milijonov dolarjev na leto za humanitarno pomoč. Bešir pa tega ne daje nevladnim organizacijam, da bi pomagale beguncem, ampak večinoma s tem kupuje orožje. Z njim napada nas, ki tam poskušamo braniti njegove ljudi, ki bi jih moral on braniti. Tam je naftovod, dobra zemlja, voda. Mi vemo, da je, kot pravi haaško sodišče, islamska fundamentalistična vojaška hunta v Kartumu, ki vlada že skoraj tretjino stoletja, genocidna. Mi pa poskušamo ljudem pomagati tako, da jih učimo, da si sami pomagajo, da se branijo sami, neodvisno od nas.«

Zakaj pa bežijo iz Sirije? »Naj gredo k Asadu, ki je diktator, ali med upornike, med katerimi je najmočnejši Islamska država? Razumem, da ti mladi možje bežijo in vlečejo iz domovine družine, ker se bojijo, da bo padla atomska bomba. In ko si ti ljudje sedaj pri nas kot begunci, jim moramo pomagati. Hkrati pa je treba najti način, da se ukroti pohlepne kremplje celega sveta, ki se tam tepejo za nafto. Kako bomo to speljali mi, navadni ljudje, je pa treba šele odkriti, je treba povabiti akademike, inteligenco, da se angažirajo in sanirajo to rakovo rano, saj se bodo sicer metastaze razširile vsepovsod in bomo tudi mi kmalu bežali, kot smo že v obeh svetovnih vojnah,« pravi Tomo Križnar.

Ljudje bežijo z vojnih območij, rešujejo svoje družine in edino možnost preživetja vodijo v Evropi, najbolj v Nemčiji. Tja so jih vabili, pravi Križnar. Je bila to napaka, narejena iz čustvenega vzgiba, ali načrtno ravnanje, ker kapital potrebuje delovno silo, in to najcenejšo? Tako se ruši nacionalnosti in povsod ustvarja korpokracija. Svet se spreminja in ne bo več, kakršen je bil.

Pokažimo svoj človekoljubni obraz

Da se begunci, ki prihajajo na Zahod, težko vklopijo v našo kulturo, je Tomo Križnar že junija govoril v pogovoru za Gorenjski glas. Tudi sam ima v svoji hiši v Naklem že več let begunce in iz njihovih izkušenj vidi, kako tu trpijo, ker se ne stapljajo z okoljem. Pove, kako njegov prijatelj Sulejman iz Darfurja v petih letih bivanja v Sloveniji ni nikoli začutil potrebe, da bi šel denimo na Storžič, pač pa je ves čas tičal pri računalniku in prek satelitskega telefona vzdrževal stike s svojimi ljudmi v domovini. Ni torej rešitev, da ti ljudje bežijo k nam, pač pa bi jim morala mednarodna politika omogočiti, da bi lahko ostali doma. Tako bomo po mnenju Toma Križnarja najbolj pomagali tem ljudem in ohranili tudi sami sebe.

»Treba je čuvati ta naš rajski vrt ... Zaščitili ga bomo, če bomo beguncem pomagali, da bodo lahko ostali v domačih deželah. Saj oni nočejo biti tu, ti ljudje ne bodo nikoli ljubili te naše deželice tako, kot jo mi. Oni imajo radi puščavo in tuareški pregovor pravi: rodil sem se s peskom v očeh in bi rad s peskom v očeh tudi umrl. Zdaj pa so politične razmere take, da se začasno umikajo iz svojih dežel, in ko so že tukaj, jim pomagajmo. Mogoče bomo tudi sami nekoč potrebovali pomoč,« razmišlja humanitarni delavec iz Naklega, ki s svojimi somišljeniki hodi pomagat ljudem tja, kjer živijo. Čeprav je kritičen do evropske politike, zlasti pa grabežljivega svetovnega kapitala, pa še vedno verjame, da smo potrebni na planetu: »Evropa, ki je bila najbolj perspektivna z renesanso, prosvetljenstvom, ko smo si priznali, da veliko ne vemo, ko smo se uprli dogmam tistega časa in ko so začeli ljudje raziskovati svet, ima danes največ znanja, ampak še premalo za to, kar se zdaj kuha v svetu. Še največ znanja imamo o nasilnosti, dve svetovni vojni sta potekali na naših tleh. In to je rodilo humanizem, osnovne človekove pravice, zato smo še zmeraj potrebni na planetu in zdaj moramo pokazati svoj najbolj človekoljuben obraz in bomo preživeli.«