Joža Čop (1893-1975)

Letos mineva 120 let od rojstva enega najbolj markantnih Gorenjcev vseh časov. Joža Čop je bilo njegovo ime, tak je tudi naslov knjige, ki jo je njemu na čast v samozaložbi izdala učiteljica Irma Lipovec iz Tržiča. Zbrala je gradivo, ga uredila in popisala, nastala je prav pripravna in zelo berljiva publikacija kvadratnega formata. Pravijo, da je naš čas vse bolj željan zanimivih zgodb. In ravno teh pri Čopu in v knjigi o njem res ne manjka. Mnoge z njim povezane anekdote so ponarodele, nekaj jih povzamemo. Ko je bil Joža že priznan gornik in alpinist, ga je neki beograjski novinar prosil, naj pove kaj o svojem rodu. »To vam pa rad ustrežem,« je dejal Joža. »Kar pišite, izhajam iz dobre družine. Moj rajnki oče, bog mu daj mir in pokoj, je bil skladatelj, ja, skladatelj bukovih drv, mati pa je bila pesnica, saj je pri Kopišarju pulila peso. Dokončal sem otroški vrtec, hodil v višjo šolo na Gorjušah, na univerzo pa sem nosil opeko. No ja, tudi tri jezike obvladam, svojega in tista dva v čevljih. Zapišite tudi to, da sem tri leta hodil v en razred, zato da bi si vse dobro zapomnil, potem pa nam je umrla učiteljica …«

V knjižici lahko preberemo veliko podrobnosti o Čopovem življenju in njegovih podvigih vseh vrst, veliko je slik in posnetkov raznih virov. Še najbolj pa slej ko prej pritegnejo »Čopove ta kosmate«. Čopov življenjski opus je prvenstvena smer, ki jo je skupaj s Pavlo Jesih preplezal v osrednjem delu Stene konec junija 1945 in je imenovana po njem – Čopov steber. Močan pa je bil tudi v besedah, bil je res duhovit in nikogar ni »šparal«, tudi Tita ne. V zadregi je bil 25. maja 1948, ko je stal pred njim, da bi mu izročil štafetno palico, pa je pozabil naučeno besedilo in v nenadni zadregi izjavil: »Da si mi čil in zdrav kot planinski kozel!« Na kar se je Tito prisrčno zasmejal in se mu zahvalil. Ko je šel Maršal obiskat svojega prijatelja Naserja v Egipt z ladjo Galeb, je Čop po Jesenicah razlagal: »Al' veste, kakšna je razlika med svetim Jožefom in našim Jožetom? – Svet' Jožef je šel z enim oslom v Egipt, naš jih je pa kar celo ladjo s seboj prpelou.« Največ Čopovih je seveda planinskih. O pogledu z vrha Babe v Karavankah je izjavil: »Sem na Bab' ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov.« In kaj imata skupnega skala in baba? »Skalo in babo spoznaš šele takrat, ko jo ‘pošvataš'.«

V Galeriji Atrij Občine Tržič (Trg svobode 18) je do 7. maja na ogled razstava o Jožu Čopu. Avtorica knjige je tudi avtorica razstave. Knjigo lahko kupite na razstavi ali pišite avtorici.