Kako si otrok ustvari samopodobo (3)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / nedelja, 20. november 2011 / 06:00

Slovenci smo precej zahteven narod, kar nas pogosto bolj ovira kot pa spodbuja. Ne smemo se osmešiti, ne smemo tvegati, ne smemo delati napak. Paziti moramo na to, kaj bodo rekli drugi, primerjamo se z drugimi in se na vse načine trudimo, da bi nas ljudje opazili. Rajši ne vprašamo in se delamo, da vse vemo, kot pa priznamo, da nimamo pojma, o čem nekdo govori. Radi uporabljamo tujke, da smo slišati bolj akademski. Uporabljamo angleške izraze »so what«, »no way« in podobne, ki bolj kažejo na našo poceni plat kot pa na pridih svetovljanstva. V naši prestolnici bi že potrebovala prevajalca, da bi mi pojasnil, kaj pomenijo vse skrajšane besede in druge z-mešanice. Radi se oblečemo po zadnji modi, čeprav je skregana z zdravo pametjo, tako po cenah kot po okusu. Samo da pripadamo. Samo da nismo drugačni. Samo da dosegamo ideale zunaj sebe. Kje pa smo mi sami v resnici? Se resnica skriva v podatkih o samomorih, depresijah, psihosomatskih obolenjih, ki kažejo na to, da je naša samopodoba precej načeta in daleč od tiste, ki jo kažemo svetu? Težko se pogovarjamo o tem, kako bomo vplivali na otrokovo samopodobo, če smo sami polni strahov in bremen. Kajti vse to nehote prenašamo na otroke. Kaj si bodo drugi mislili? V vsakem primeru si ljudje vedno nekaj mislijo. In o drugih razmišljajo predvsem tisti, ki sami s seboj nimajo kaj početi. Se ne morejo ukvarjati s seboj, ker je vse samo lupina. Zato, dragi moji, je meni že zdavnaj vseeno, kaj si bodo drugi mislili. Zato nočem primerjati ne sebe, ne svoje družine in ne otrok z drugimi. Kajti vsak je svet zase, in čeprav živimo skupaj, ima vsakdo pravico, da se razvija po svoje. Na poti do otrokove samopodobe pomislite kdaj na to, s kom ga primerjate, koga mu dajete za zgled in kakšen ideal ste narisali zanj, pa ste razočarani, ker ga ne dosega. To ne morejo biti dobra sporočila za otroka. Z njimi si lahko samo ustvari veliko breme, da ni zadosti dober za vas, da nikdar ne bo in da vas nujno potrebuje, da ga popravljate in oblikujete po svoji podobi. Poglejte danes svojega otroka in pomislite nanj kot na nepopisan list, na katerem vsi puščamo sporočila. Vaša so najpomembnejša. Še ko odrastemo, si želimo prijaznih sporočil svojih staršev. Tudi takrat, ko delamo napake in iz njih naredimo izkušnje.