Saj ima vendar ženo
Dobrodošli v Vojvodini: Banat 2015 (1)
Združenje turističnih novinarjev in piscev FIJET Srbija je nedavno povabilo na tridnevni obisk Vojvodine. Pot smo udeleženci začeli v Novem Sadu, videli pa smo potem še Bečaj, Zrenjanin, Kovačico in Vršac.
Že narodnostno gledano smo bili zanimiva skupina, sicer pa je bila povprečna starost več kot petdeset let. Trije Slovenci, dva Hrvata, Makedonec in njegova soproga Črnogorka, ki sicer živita v Beogradu, dva Srba, eden od njiju naj bi imel korenine v Črni gori, tri Bosanke (dve pravi Sarajevčanki) in potem še dva Čeha, od katerih eden ni govoril prav nobenega tujega jezika, se je pa trudil razumeti angleškega, drugi pa je govoril celo tekoče srbsko. Ne smemo pa pozabiti še na Rusa, dopisnika iz Beograda za enega močnejših ruskih tiskanih medijev. Njega sem si zapomnila tudi zato, ker je na popotovanju velikokrat beseda nanesla na hrano in sem ga enkrat vprašala, ali kuha, pa me je presenečeno pogledal, da to pa ne. »Vprašala sem pač. Danes namreč ogromno moških kuha.« Odgovor pa se je glasil, da to bi bilo pa malo čudno, mar ne, saj ima vendar ženo …
Sporazumevanje nam ni delalo težav, čeprav smo včasih za raztolmačenje kakšne zadeve potrebovali več časa kot običajno. Uporabljali smo srbohrvaščino, angleščino, mimiko rok.
Slovenci smo ugotovili, da je bilo kar nekaj udeležencev našega mini izleta polnih mešanih občutkov, ko je beseda nanesla na bivšo Jugoslavijo. Bil je trenutek, ko je nekdo omenil Ceco in na sprednjih sedežih je završalo – mnenja so se kresala kot za stavo. Hrvaško kolegico pa je recimo zanimalo, ali imamo Slovenci tudi toliko šal o Hrvatih, kot jih imajo oni o nas … Poskušala sem biti dolgočasna. »A veš, da ne vem,« in pohvalila juho.
Naš glavni spremljevalec in koordinator na poti je bil mladi in ambiciozni Nikola Mihajlović. Kratkočasil pa nas je tudi z zgodbicami o Lali, kar je v lik Vojvodinca v njihovih šalah – kot imamo Slovenci Janezka.
(Nadaljevanje prihodnjič)