Globalno valentinovo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 12. februar 2016 / 23:07

V nedeljo bo valentinovo, dan vseh zaljubljenih in svetovna priložnost za trgovce, ki v dneh pred tem »praznikom« prodajo cele gore drobnih daril. Po naši vrnitvi v kapitalizem se valentinovanje širi tudi pri nas …

Angloameriški »praznik«

Valentinovo se je začelo v Angliji, od tod je šlo v Ameriko, iz nje pa v zadnjih desetletjih po vsem svetu. Angleški Valentin je že stoletja zaščitnik zaljubljencev in dobrih prijateljev. »Na ta dan so si že pred več kot petsto leti predvsem mladi ljudje izmenjavali pisma in 'razglednice', pa tudi darila, ki so jih imenovali kar 'valentini'. Šega se je razširila tudi na ostali anglosaški svet, potem pa, kot rečeno, v nekatere druge evropske dežele, zlasti tiste, ki slovijo po sladkarijah, najzavzetejšem spremljevalcu tega praznika. Taka je na primer Italija.« Kakšna je sploh zveza med svetim Valentinom in srčnimi zadevami? O tem bolj ugibajo kot res kaj vedo. Danes pa je valentinovo zagotovo najbolj popularno v ZDA. »Tam je vtaknila vmes svoje živahne lovke trgovina. Simbol tega praznika je srce, v vseh mogočih oblikah in načinih prikazovanja, in po ameriških izložbah se že dneve pred 14. februarjem pojavijo skladovnice valentinov, daril: v obliki srca so torte, bonboniere, milo, steklenice, krožniki, šatulje in drugo; s srci potiskajo papir, blago, steklo. Radio in televizija predvajata stare in nove 'valentinske šlagerje'. V papirnicah je nešteto bolj ali manj duhovitih voščilnic raznih oblik in barv. Nekatere so celo parfumirane, kot so bile v Angliji v 19. stoletju.« V železni repertoar valentinovih daril sodi mnogotero cvetje, veselijo se ga tudi otroci. Pri odraslih pa ta praznik sprošča domišljijo, godi se vse sorte. »Valentinovo je med vsemi dnevi v letu v ZDA edini dan, ko je tudi ženski dovoljeno zaprositi za moževo roko (pravilo veleva – če jo zavrne, ji mora kupiti svilene nogavice). Ljudje, ki se imajo na takšen ali drugačen način radi, si pošiljajo voščilnice in darila. Sem sodijo, čisto po ameriško, tudi plišaste živali. Ogromne količine valentinskih voščilnic je narejenih v klasičnem ali pa v zelo sodobnem, pogosto 'modernem' slogu, z enako slaboumnimi besedili, kot jih lahko srečamo na različnih evropskih voščilnicah, namenjenih različnim priložnostim. V Ameriki si poleg zaljubljencev voščijo vsi, prijatelji, sorodniki, kolegi v službi, stari in mladi (isto velja za Anglijo). Voščilnica stane dolar, dva (leta 1992), najdražja tudi sto dolarjev. Za božič napišejo Američani dve milijardi in pol voščilnic, za valentinovo pa samo pol milijarde manj.« Za naše časopise bi bilo dobro, če bi tudi naši ljudje posnemali naslednjo angleško navado. »V Britaniji so izražanja ljubezni in zvestobe na valentinovo še posebej polni časopisni oglasi. Zadevo je baje uvedel angleški časnik The Guardian (šele) leta 1974. Na valentinovo izidejo britanski časniki znatno debelejši kot navadno, posebni valentinski oglasi pa nastopajo v tisku že več dni prej. Malih oglasov je za dolge strani, objavljajo pa jih zlasti moški. Sporočila so zvečine šifrirana. Na primer: Ognjeviti konj. V divjini življenja je ena sama resnična cvetlica, to je ljubezen. Ljubim te, Pisces (izvoljenka je bila očitno rojena v znamenju Rib).« In ne nazadnje: »Ker je sedanja svetovna civilizacija germanska, je zlasti Ameriki s svojim 'masovnim zgledom' uspelo tudi v tem primeru, kot še pri toliko drugih, v kratkem času doseči to, kar se prej Angliji ni posrečilo v stoletjih …« (Vir: Damjan J. Ovsec, Velika knjiga o praznikih, 1994)

Spet ta Köln

Po spolnem nasilju v novoletni noči se je v Kölnu zgodil nov spolni incident. To pot so se pijani Nemci znesli nad belgijsko novinarko Esmeraldo Labye. Ko je ta pred kamero v živo poročala o pustnem karnevalu, se ji je zgodilo, kar sledi. »Dva ali trije moški so se zbrali za menoj in skušali pritegniti mojo pozornost. Osredotočala sem se na javljanje v živo, nato sem začutila poljub na vratu …« Mlad Nemec ji je zapel v uho: »Voulez-vous coucher avec moi ce soir?« (A bi spala z menoj nocoj?) »Potem sem začutila dve roki na svojih ramenih. Vidim, kako oseba za menoj izvaja opolzko gesto, namiguje na spolno prakso, ki nima nobenega mesta pred kamero.« Še več: »V tistem se je eden od moških za mano dotaknil moje dojke. Takrat mi je prekipelo. Ker sem prenos že končala, sem se obrnila in jim v angleščini zavpila, naj se me ne dotikajo. Nikomur od njih ni bilo jasno, zakaj sem se razjezila, so pa odšli brez besed.« Ubogi reveži: te novinarke sploh niso za hec!

Kje je Schengen?

»Schengen leži v Luksemburgu. Pokazati moramo, da še vedno ostaja tudi v Evropi.« Tako meni luksemburški zunanji minister Jean Asselborn. Se strinjamo.

Schengenski prostor brez nadzora na notranjih mejah je poleg evra ena glavnih dobrobiti članstva v EU.